"Amaterja prepoznaš po tem, ko spregovori na odru," tako gledališka in filmska igralka Milada Kalezić odgovarja na vprašanje, zakaj je jezik ključen za igralca.

Milada Kalezić se je rodila leta 1954 v črnogorski vasi Rova pri Danilovgradu. Njena družina se je zaradi očetove službe veliko selila in se nazadnje ustalila v Mariboru, kjer je končala osnovno šolo. Že v tretjem letniku gimnazije je začela sodelovati pri amaterskem društvu Slave Klavore, kjer je z Vladom Novakom in Petrom Boštjančičem nastopala v Brechtovi Beraški operi. Z mentorsko pomočjo Jožeta Zupana se je Kalezićeva pripravljala za sprejemne izpite na AGRFT. Mentor Igor Pretnar jo ob koncu študija na profesionalno igralsko pot pospremil z besedami: "Zmeraj boš dobra kot interpretka ekstremnih situacij."

Gledalcem se je vtisnila v spomin z danes že ‘ponarodelim’ citatom "Jok brate, odpade" iz filma To so gadi, igrala je tudi v filmih Prestop, Trije prispevki k slovenski blaznosti, Veter v mreži, Radio.doc, Varuh meje, Pesnikov portret z dvojnikom. Milada Kalezić je leta 2011 prejela najvišje igralsko priznanje – Borštnikov prstan. Je tudi dobitnica Glazerjeve nagrade za življenjsko delo na področju gledališke umetnosti in številnih drugih priznanj. Milada Kalezić je bila gostja v oddaji NaGlas!, ki si jo lahko ogledate na TVS1 ob 12.40.

Odraščali ste v Mariboru, toda rodili ste se v vasi Rova pri Danilovgradu, kjer ste tudi preživljali počitnice. Kako drugačna je bila Črna gora od Slovenije?
Zelo drugačna, meni se je vedno zdelo, da živim neko vzporedno življenje. Doma je bila patriarhalna vzgoja, ker veste, ko so se pri nas vrata zaprla, je bilo tako, kot da smo nekje v Črni gori – v Mariboru. Vse počitnice v Črni gori, šola pa je bila seveda takšna, kot je bila, slovenska, liberalna, drugačna od vzgoje, ki sem je bila deležna.

Cirilico ste poznali, še preden so vas vpisali v osnovno šolo v Mariboru. Kako to?
Ko so moji sorodniki v Črni gori slišali, da grem v šolo, so mi mrtvo hladno poslali vse učbenike v cirilici. Čitanko, jaz sem se tega naučila, so mi pomagali, in potem sem doživela šok. Še zdaj se spomnim, da je bila prva črka, ki smo jo jemali v šoli, črka I – en lep dolg labod z dolgim vratom. Na tistem vratu je bil I in jaz sem bila čisto šokirana, a je kaj z učiteljicami narobe, in pozneje, ko sem povedala, da sem doživela šok, so rekli, pa kaj no, pa šta fali.

Ko ste se vpisovali AGRFT, so vas opozorili, da se boste morali naučiti slovensko.
Mi Štajerci imamo vedno ta problem. Ko mi je profesor rekel, ti se boš morala slovensko šele naučiti, sem mislila, kaj je zdaj to, se mi pozna kakšen balkanski L, je rekel, ker štajersko ni slovensko. Bila sem prizadeta, potem pa je zahteval od mene, da se naučim nekaj iz Gorskega venca v izvirniku, potem pa je rekel, da ni to nič, da nisem čisto nič Črnogorka, da ni nič v meni tega. Meni pa je bilo nerodno zaradi tega. Potem je prišlo do razprave: Kaj sploh si, si Slovenka, si to? Jaz sem potem rekla, kot se je takrat reklo, da sem Jugoslovanka, in potem so šele navalili name, saj tega ni, sram te bodi, kateri jezik pa govorite. Ko sem pozneje nekemu sošolcu pripovedovala o tem dogodku, mi je rekel: "Jaz bi ti isto rekel. Hočeš, da ti povem, kaj si?" Sem rekla: "Lepo prosim." "Ti si Štajerka," je dejal. In od takrat je ostalo tako.

Zakaj je jezik ključen za igralca?
Za gledališkega gledalca absolutno, ker se reče, da amaterja prepoznaš po tem, ko spregovori na odru. Imamo lektorje in celo mašinerijo, ki zelo pazi, kako se govori, in najmanjši napačno izgovorjen vokal že moti.

Vse filmske in gledališke vloge ste odigrali v slovenščini. Ali ste kdaj razmišljali, da bi kariero nadaljevali v Beogradu, kot je, denimo, to storil Stevo Žigon?
Joj ne, to ne. Je pa res, da sem bila dogovorjena z nekaterimi manjšimi teatri v nekdanji Jugoslaviji, ampak po nekem čudnem naključju se to ni nikdar zgodilo.

Zanimivo je, da ste srbščino odkrili skozi vero. Leta 2003 ste se krstili v samostanu Ostrog v Črni gori. Zakaj prav tam?
Pod Ostrogom je moja rojstna vas, ta samostan pa je v balkanskem pravoslavnem svetu največja svetinja, zato je bil najnaravnejša izbira. Videla sem, da je moralo biti tako, da je to bil klic sv. Vasilija, čigar relikvije hranijo v Ostrogu. Ko sem pozneje razmišljala o svojem življenju,
kako se je vse dogajalo, sem spoznala, da me je varoval, tudi ko še nisem vedela zanj.

Zdaj v srbski pravoslavni cerkvi v Mariboru berete psalme v srbščini. Kakšna je ta izkušnja?
Čudovita. Berem seveda v srbščini. Ta jezik, cerkveni, je poseben, jezik Svetega pisma je nekaj
posebnega, malo starinski. To velja zlasti za staro cerkveno slovanščino.

Pojete v stari cerkveni slovanščini?
Tako je. Jaz sem "pjevnica", to je cerkveni zbor. Včasih sem tudi sama. Zelo sem ponosna, da
lahko sama zapojem liturgijo, kar ni ravno najlažje, zato sem se dolgo učila. Pop poje, izgovarja molitve predvsem v srbščini, nekatere dele v cerkveni slovanščini, "pjevnica" pa je izključno v cerkveni slovanščini. To je res nenavadna, lepa izkušnja.

V zadnjem času smo priče političnim spremembam v Črni gori, ki so se zgodile tudi zaradi mobilizacije. Kaj mislite o teh spremembah?
Res mi je bilo težko. Črna gora je majhna država in ponovna delitev še tistega malo naroda, kar ga je ostalo, je res žalostna. Srce se mi je trgalo, veliko sem molila. Tistim, ki ne verujejo, se bo zdelo čudno, a sveti Vasilij ni dovolil, da bi Cerkvi vzeli njene svetinje, samostane in cerkve in jih spremenili v muzeje, češ da so kulturna dediščina. Cerkev jih je vendar stoletja gradila za svoje vernike.

Ali je tudi Črna gora razdeljena podobno kot Slovenija? Lahko potegnemo vzporednico
med njima ali vendarle ne?
Mislim, da je tako povsod. Znani pisatelj Borges je zapisal, da je vsa zgodovina človeštva pogovor med dvema različno mislečima človekoma. Ljudje bodo vedno, to je naravno,
razmišljali različno. Težava je le, kako se bodo dogovorili, ker se nazadnje morajo dogovoriti.
To je prav posebna umetnost, in z veseljem povem, da po mojem stvari v Črni gori gredo v to smer, da je napetost popustila in da se bodo lepo dogovorili.

Ali bi nam lahko še povedali, s čim se zdaj ukvarjate, kakšni izzivi so pred vami?
Najprej naj povem, da sem veliko igrala, da je bilo tega dovolj in da je ta zgodba bolj ali manj končana. Odigrati moram še vlogo v neki krajši predstavi. Zdaj raje recitiram kot igram.
Dan ali dva tudi pazim vnučko v Bistrici. Pojem v cerkvi, imam veliko družino, obiskujejo me sestra, drugi sorodniki iz Črne gore, udeležujem se raznih srečanj. Sem tudi članica
biblične skupine svojih mariborskih prijateljic, katoličank, že 15 let …

Lepo.
To je Biblična skupina Damask. Za to izkušnjo sem jim zelo hvaležna. Z njimi sem bila v Sveti deželi, prav tako s pravoslavnimi verniki. Šli smo tudi v Španijo, v Santiago de Compostela, in v Turčijo po poteh apostola Pavla. Vedno je kaj.