Kot je zapisal avtor prispevka Tomislav Čadež, zagrebška akademija dramske umetnosti, edina visokošolska ustanova za gledališko režijo na Hrvaškem, že dolgo ni obrodila sadov. Kot ugotavlja, že skoraj zadnjega četrt stoletja tamkajšnji gledališki javnosti ni dala enega samega nadarjenega "mainstream" gledališkega režiserja.

"Tujci in starčki" vlečejo voz
Kot piše Čadež, je pravzaprav edini za režiserja šolani in tudi zunaj Hrvaške prepoznavni gledališki režiser srednje generacije Bobo Jelčić, ki pa ne ustvarja repertoarnih predstav. Nato so tu še režiserji igralci Rene Medvešek, Saša Anočić, Vili Matula, Filip Šovagović, pa Ivica Buljan, po izobrazbi sicer komparativist, ki si je poleg Jelčića in Boruta Šeparovića (prav tako komparativista) zgradil mednarodno kariero (med drugim ustvarja tudi v ljubljanskem Mini teatru, op. a.)

"Kdo torej režira v naših repertoarnih gledališčih?" se sprašuje Čadež. Njegov odgovor: tujci, starčki in Krešimir Dolenčić kot najmlajši med njimi (ima 49 let). Kot ugotavlja, praznino najbolj zapolnjujejo prav slovenski režiserji (poleg redkih iz BiH-a, Makedonije in Srbije). Če ne bi bilo njih, bi hrvaško repertoarno gledališče od 90. naprej najverjetneje zdrsnilo v najhujši provincializem, slabo igro in kič, zapiše.

Pandur kot Laibach
Med Slovenci, ki ustvarjajo v hrvaških gledališčih, Čadež najprej omeni Eduarda Milerja (1950), ki je s kultno predstavo Magic & Loss, prvič postavljeno leta 1992 v Zagrebačkom kazalištu mladih, označil začetek nove dobe. Miler, ki je kariero v 70. začel kot igralec v Nemčiji in Avstriji, je nato presedlal v režijo in danes ustvarja prefinjene predstave po vsej Srednji Evropi in Zahodnem Balkanu, od Cetinja do Trsta, piše Čadež. Nato predstavi Vita Tauferja (1959), ki je najprej postal prepoznaven po delih v reškem HNK-ju in nato v prej omenjenem ZKM-ju, širši kulturni javnosti pa je najbolj znan kot režiser, ki je vrnil klasiko Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi na oder zagrebškega HNK-ja.

Nadaljuje z Matejo Koležnik, ki je, kar se tiče Hrvaške, prav tako začela na Reki, svojo prvo veliko predstavo pa je režirala leta 2006 v splitskem HNK-ju, kjer je naredila dober vtis s klasiko Antona Čehova Striček Vanja. Všečna je bila tudi njena interpretacija O'Neillovega komada Elektri pristaja črnina, v zagrebški Gavelli, kjer je do zdaj postavila dve manjši predstavi, pa je pred kratkim duhovito režirala Gogoljevo Ženitev. K uspehu tega gledališča je po pisanju Čadeža v zadnjih letih pripomogel tudi Samo Strelec.

Tudi na področju otroških predstav nove standarde postavlja slovenski gost Robert Waltl, piše Čadež, nato pa sklene z najbolj iskanim slovenskim režiserjem na Hrvaškem in na splošno najrazvpitejšim, Tomažem Pandurjem. Opiše ga kot avtorja številnih finančno zahtevnih spektaklov, ki se znajde tudi v šišrih evropskih koprodukcijskih poslih in v hrvaškem gledališkem svetu slovi kot znamka, kakršno v popglasbi predstavljajo Laibach. Kot piše Čadež, Pandurja že leta zaman snubijo različna gledališča, še posebej Gavella in zagrebški HNK (do zdaj je sodeloval le s Šerbedžijevim Gledališčem Ulysses), ki mu ga je letos naposled uspelo pridobiti za režijo Tolstojeve Vojne in miru v obliki "megapredstave" s celotnim ansamblom.

Prispevek avtor sklene s Paolom Magellijem (1949), Italijanom, ki velja za "najslavnejšega 'tujca' v hrvaškem teatru". Kot piše Čadež, je ta izjemno plodni režiser hrvaško državljanstvo prevzel v času agresije na državo, na njenih odrih pa je stalnica že od 70. let. Že od leta 1985 živi v Zagrebu, leta 1987 pa je režiral Evripidove Feničanke, ki danes veljajo za antologijsko predstavo. Sledile so številne druge, o Magelliju pa Čadež zapiše še, da poleg materne italijanščine in hrvaščine dobro govori še pet, slabše pa še deset jezikov. Je tudi dobitnik številnih domačih in mednarodnih priznanj.