Nikoli ni prepozno za nov začetek: 57-letni John Malkovich je ta teden doživel svoj operni krst. V sredo je pred - po poročanju tujih medijev - navdušenim občinstvom prvič nastopil v vlogi že napol mitskega ljubimca Giacoma Casanove.

Muzikal Giacomo Variations, ki si sposoja glasbene motive iz Mozartovih oper Cosi fan tutte, Don Giovanni in Figarova svatba ter jih kombinira z gledališkimi pristopi, je seveda zgodba o "največjem ljubimcu vseh časov" in Italiji 18. stoletja, kjer je proti koncu življenja iskal odgovore na vprašanja o življenju in ljubezni. (Izbira teh Mozartovih oper ni naključje: librete zanje je namreč napisal Lorenzo Da Ponte, Casanovov prijatelj in zaupnik.)

Po svetovni premieri v dunajskem gledališču Ronacher (na sporedu je še danes in jutri, a so vstopnice seveda že razprodane) bo Malkovich kot Casanova obiskal tudi operno hišo v Sydneyju, naslednje leto pa se vrača na staro celino, za zdaj v Nemčijo, Luksemburg, Francijo, Rusijo in na Finsko.

"Načeloma se z glasbo nisem ukvarjal že več kot 30 let, pa še od samega začetka nisem imel ravno bleščeče izobrazbe. Zato sem moral kar precej nadoknaditi," je na dan premiere Malkovich povedal za avstrijsko televizijo ORF. Na odru, ki je bil preplavljen z baročno bohotnimi krinolinami, ki so na trenutke služile tudi kot šotori, je Malkovichu pri petju na pomoč priskočil slavni avstrijski baritonist Florian Boesch, ki igra Casanovovo "zrcalno podobo". Vse "trofeje" velikega zapeljivca upodobi ena sama igralka - Litovka Ingeborga Dapkünaité, ki si pevske odlomke deli s sopranistko Sophie Klussmann.

"S tem človekom je bilo nekaj narobe"
"K sreči je Casanova v naši predstavi star že 70 let," je Malkovich razmišljal v nedavnem intervjuju za Der Standard. "Mislim, da bi ga zelo težko upodobil kot osemnajstletnika. Casanova je bil človek, ki preprosto ni mogel pustiti stvari pri miru, tudi če mu kaj ni šlo od rok. S tem človekom je bilo nekaj narobe - ni našel ravnovesja; preprosto prevelik libido." Malkovichev Casanova je utrujen, obžalovanj poln starec, ki osuplo ugotavlja, da bo, čeprav ima za seboj na tisoče ljubezenskih aferic in dogodivščin, morda umrl sam in preden bi lahko razumel bistvo življenja.

Veliko hrupa za ... "fušanje"?
Toda če je Malkovich v svoji napudrani lasulji, v kateri ga nismo videli že dvajset let (Kdo bi lahko pozabil Nevarna razmerja iz leta 1988?), navdušil množice, je malo manjši vtis naredil na kritike. "Pri vsem skupaj je le ena težava: Malkovich je izjemno nadarjen igralec. Pevec pa ni," piše irski recenzent Derek Scally.

Vloga za dušo
Avtorja predstave, režiser Michael Sturminger in dirigent Martin Haselbäck, hollywoodske zvezde k svojemu projektu seveda nista mogla pritegniti s kupi denarja, ampak z "umetniškim" adutom: "V enem popoldnevu lahko s snemanjem oglasov ali filmov zasluži desetkrat toliko, kolikor mu plačamo mi," se zaveda Haselbäck. "Pa ga sploh ne plačujemo slabo." Naložba se jim je seveda izplačala: igralčevemu imenu gre verjetno zahvala, da so bile vse ponovitve predstave še pred sredno premiero popolnoma razprodane.

Ena prvih svetovnih zvezd
V Benetkah rojeni Giacomo Casanova (1725-1798) je po spodletelem poskusu duhovniškega poklica življenje preživel na poti, razpet med fantastične dogodivščine in seveda neštete oboževalke.

"Zgodovino svojega življenja pišem, da bi se smejal sam sebi. In to mi uspeva" - s temi besedami je nekoč povzel razlog za pisanje spominov, podviga, ki se ga je lotil v najbolj dolgočasnem obdobju svojega življenja. Casanova je svoje življenje na papir prelil na stara leta, ko se je po razburljivi službi tajnika pri beneškem veleposlaniku na Dunaju Sebastianu Foscariniju in po pariškem obdobju, ko se je navsezadnje na demonstraciji najnovejših aeronavtičnih izumov srečal z Benjaminom Franklinom znašel v dolgočasni službi bibliotekarja pri češkem grofu Josephu Karlu von Waldsteinu.

Rodne Benetke so Casanovo po vrnitvi na stara leta sprejele kot velikega junaka. Celo inkvizitorji ga niso več poskušali dobiti v svoje kremplje, ampak so z zanimanjem poslušali njegove zgodbe o pustolovščinah in najrazličnejših pobegih, predvsem pa jih je mučilo, kako je pobegnil iz beneškega zapora.

Prostovoljna žrtev svojih čutov
Malkovichevi odrski monologi v Giacomo Variations so zasnovani prav na odlomkih iz te avtobiografije, v kateri priznava, da je bil "kljub izvrstni moralni podlagi ... vse življenje žrtev svojih čutov; z užitkom sem skrenil s prave poti in nezgledno živel." Malkovich se tako v njegovi koži zamišljeno spominja žensk svojega življenja: ljubezni, ki jo je osvojil in nato izgubil, ljubimk, ki jih je pozabil sekundo zatem, ko jim je obljubil večno zvestobo, in celo 14-letne deklice, ki je bila, potem ko so jo našli v postelji z njim, za vse življenje zaklenjena v samostan.

Ana Jurc