V predstavi, kjer nastopa v duetu s fiktivnim Amadeusom Mozartom, se Goršič osredotoča na svojo vlogo v slovenskem gledališkem prostoru. Kot so zapisali v Mini teatru, je Goršič primer nove generacije umetnikov, ki svoje kariere ne delijo na podlagi administrativne meje upokojitve.

Stol(čk)i so igralčev osebni pogled "v preteklost (jugo)slovenskega teatra in intimna retrospekcija velike kariere, ki je niso zaznamovali narcizem, priznanja in kavarniške anekdote, temveč je globoko vsajena v zavest o pomenu skupnega," so o predstavi zapisali v gledališču.

"Potencial te zgodbe nas spomni na metafizičnost Kafke in Borghesa, smeh starcev, Fellinijevih junakov, nepremagljivi patos Mozarta ... To je komična in tragična stran človeškega obstoja, ki začenja izgubljati smisel. Ko je starec otrok, v njem zazveni nostalgija po otroštvu, izgubljeni sreči, in od igre preide v regresijo. Igralec se obnaša kakor otrok, otrok in klovn pa sta bitji, ki se čudita vsemu, kar se dogaja na svetu," je dodal dramaturg Ivica Buljan.

Niko Goršič (1943) je iz igre diplomiral leta 1970 na ljubljanski Akademiji za gledališče, film, radio in televizijo. Odigral je okoli 200 vlog v gledališču, na filmu in televiziji ter režiral 28 gledaliških predstav. Prejel je 31 priznanj in nagrad, največ za delovanje na področju gledališča.