Zapeljiva ciganka že dolgo polni odre in dvorane opernih hiš in je vedno znova tarča novih postavitev, pravzaprav velja Bizetova opera za eno izmed najuspešnejših in najpogosteje izvajanih opernih stvaritev v svetovnih gledališčih. Tokrat jo je uprizorilo tudi Slovensko narodno gledališče v Mariboru - premiera je bila v Veliki dvorani omenjenega gledališča.

V Mariboru se je režije opere lotil Alessio Pizzech, predstave pa bodo uprizorjene pod taktriko in glasbenim vodstvom dirigentke Karen Kamenšek. Štiri glavne vloge bodo odpeli Rita-Lucia Schneider in Karine Ohanyan (Carmen), Matjaž Stopinšek, Miro Solman in Janez Lotrič (José), Jože Vidic in Valentin Enčev (Escamillo) ter Sabina Cvilak in Sara Eterno (Micaëla). Tudi tokrat bodo vsa besedila odpeta v francoščini, pospremljena pa bodo z nadanapisi. Scenografijo je zasnoval Michele Ricciarini, kostume je oblikovala Sandra von Trauttmansdorff, koreografijo pa Aleksandra Turcu.

Rušilka moških src in malomeščanstva
Režiser predstave Alessio Pizzech za Carmen pravi, da v moških srcih sproža prevrat in s svojo strastjo premaguje meščanski duh tistih, ki prihajajo v stik z njo. "V stiku z njo se moški spreminjajo v nižja bitja, postajajo bežne osebe iz spektakelskega sveta bikoborbe ali pa so samo še v vrtinec spominov in sanjarij posrkani adolescenti, ki se ne morejo razviti v polnokrvne moške."

Zaradi takšnega pogleda na Carmen se je Pizzech oddaljil od libreta in še enkrat prebral didaskalije, kar ga je napeljalo k bolj svobodni interpretaciji. V Bizetovi glasbi je našel dih mediteranskega sveta, ki je zaznamovan z nasprotjem med nasiljem in seksualnostjo, ljubeznijo in smrtjo. Podobna nasprotja je režiser našel tudi v dramatiki Garcíe Lorce, kar je v tokratni postavitvi opere preneseno na slikovite portrete romskega sveta, kjer se vse vrti okoli naslovne junakinje.

Nestanovitna lepotica
Zanjo je ljubezen le razvedrilo, zato bolj ali manj nehote povzroča propad številnih moških. Zapelje tudi desetarja don Joseja in ga prepriča, da se zaradi ljubezni upre svojim nadrejenim. Don Jose se odreče ugledu in se pridruži skupini tihotapcev, med katerimi živi tudi Carmen. Toda sreča je kratkotrajna, saj ga dekle zaradi nove ljubezni zapusti. Fant izgubi razum in se krvavo maščuje.

Neuspešna krstna izvedba leta 1875
Mojster francoske opere v drugi polovici 19. stoletja Georges Bizet (1838-1875) je opero Carmen zložil med letoma 1873 in 1874 po libretu, ki sta ga ob skladateljevem sodelovanju in po noveli Prosperja Merimeeja napisala Henri Meilhac in Ludovic Halevy. Ob svetovni premieri marca 1875 v Parizu so jo sprejeli dokaj ravnodušno, kljub temu pa je pozneje postala eno najbolj priljubljenih opernih del vseh časov.

Protagonisti z obrobja družbe
Že takoj po natisu leta 1845 je Mériméejeva novela vzbudila veliko zanimanja, saj je kazala odmik od tedaj prevladujočega klasicistično-romantičnega fantazijskega sveta k realnejšim osnovam in težavam. Mérimée (in pozneje tudi Bizet) je v središče postavil ciganko in njenega ljubimca, ki dezertira in postane bandit, oba pa sta v meščanskih očeh veljala za izobčenca. Prav zato je tudi Bizet 30 let pozneje izzval močna nasprotovanja.

Uspešna dunajska uprizoritev
Prvo in deloma tudi drugo dejanje so pri krstni izvedbi 3. marca 1875 gledalci sprva sprejeli z navdušenjem in aplavzom, kar pa se je kmalu sprevrglo v hladen odziv. Carmen so z velikim uspehom uprizorili šele leta 1899 v dunajski Dvorni operi pod vodstvom Gustava Mahlerja, ki je zaznamoval njeno pot po evropskih in ameriških opernih odrih.

L. Š.