Pod režijsko taktirko Barbare Novakovič, voditeljice zavoda Muzeum, in pod festivalskim okriljem Ex Ponta se je v Stari elektrarni zgodila premiera plesno-gledališke predstave, ki je na oder priklicala tesnobno razpoloženje podeželske Rusije, značilno za drame A. P. Čehova. Sicer naj bi predstava Striček Vanja in 12 šopkov, zasnovana po motivih drame Čehova, preko metafore dvanajstih šopkov prikazala dvanajst razočaranj strička Vanje, a rože na odru niso dovolj, da bi (morda nepodučen?) gledalec zaznal njihov resnični pomen.

Striček Vanja, tokrat v ženski podobi Lee Menard, je potemtakem obsojen na večen neuspeh, kar je tudi sicer podkrepljeno s sklepnimi besedami Sonje (Alena Medich), ki izrekajo splošno prepričanje in vero ruskega dramatika v delo kot edino rešitev Rusije in s tem tudi posameznika. Vendar pa delo in trpljenje nikdar ne prenehata, kar pomeni, da boljše življenje obstaja le na drugem, idealnem svetu. Edina možnost odrešitve za strička Vanjo je torej idealen svet ali pa morda popolna resignacija, na kar nakazuje otopel pogled Lee Menard v sklepnem prizoru.

Praznina podeželskega niča
Vsekakor popolnoma izčiščena scena z občasnimi videoposnetki Boštjana Božiča jasno priča o žalostnem stanju ruskega podeželja, kamor se po enajstih letih vrneta profesor Srebrjakov in njegova nova, mlada žena. Svoje izhodišče je tokratna postavitev Strička Vanje, ki ne glede na to, da naj bi bila le skupek motivov drame, ostaja dokaj zvesta izvirnemu besedilu, našla v stavku: "Pri vas doma pa čas drugače teče." Praznina, ki se širi iz tega stavka, počasi hromi in izsrkava energijo posameznikov. Ti so postavljeni nasproti vzpostavljajočemu se svetu kapitalizma, ki ga Čehov pogosto postavlja kot krivca za propad ruskega podeželja (Tri sestre).

In v tem duhu naj bi se predstava tudi združila z letošnjo versko tematiko festivala Ex ponto; kot je zapisano v spremnem besedilu, praznina, ki jo izžareva Striček Vanja, odvrača pozornost od vseprisotne bolezni sodobnega človeka, kapitalista, ki naglašuje zgolj svoje interese. In od tu se izvije vprašanje Kje je Bog? Pa vendar ali ni to že malce obrabljeno in prozorno ...

Plesno brez plesa
Enourno dogajanje na odru naj bi v sebi združevalo tako igro kot ples, a zdi se, da je bil ples bolj postranskega pomena, četudi bi bil gib kot izrazno sredstvo nastopajočim morda bliže kot igra. Zgolj posamezni gibi kot vzeti iz teorije plesa so le v redkih trenutkih okrepili govorjene besede, sicer pa so le opravičevali podnaslov plesno-gledališka predstava.

Lejla Švabić