Sredi devetdesetih let 19. stoletja je August Strindberg na pariški Sorbonni delal alkimistične poskuse. Prav tako je menda nad svojo hčerko izvajal črnomagijske uroke. Oboje je sledilo obdobju napadov paranoje, v katero je Strindberg padel po letu 1891 in med katerimi je bil prepričan, da ga želijo ubiti z električnim tokom in smrtonosnimi plini. To krizo, v kateri je za nekaj časa popolnoma izgubil stik z realnostjo, je Strindberg popisal v avtobiografskem romanu Inferno. Izšel je leta 1898. Istega leta je Strindberg dokončal tudi prvi del dramske trilogije V Damask. Tudi ta je na neki način 'obračunavanje' z obdobjem norosti. Dramo, ki je bila večkrat imenovana za Strindbergovo najkompleksnejše in tudi najboljše dramsko delo, je namreč Strindberg zasnoval po vzoru srednjeveškega pasijona, v katerem se junak proti končnemu spoznanju prebija skozi več postaj. Strindbergov Neznanec (Igor Samobor), ki so ga zaradi brezbožnih in bogokletnih spisev izločili iz družbe, tako prehodi sedem postaj, na koncu pa se, okrepljen z novimi spoznanji, vrne na izhodiščno točko na nekem cestnem vogalu.

Teozofska fantazija Augusta Strindberga
Drama je 'ogromna' in, kot je pred premiero povedala dramaturginja Darja Dominkuš, so iz velikega besedila izluščili del, v katerem so ohranili osnovno zgodbo in dve osnovni temi, to je Strindbergov odnos do žensk ter iskanje sebe in Boga. Strindbergovo iskanje Boga je sicer zelo specifično. Ko potuje skozi to fantastično sintezo mitov, simbolov in ezoteričnih idej, se Strindbergov Neznanec pravzaprav premika skozi fresko teozofije Emanuela Swedenborga. Sicer 'stvaren' inženir Swedenborg je sredi 19. stoletja 'spisal' teozofsko misel, katere ena izmed vodilnih tez je bila, da so Bog, človek in svet le različne manifestacije ene in iste snovi ter da so zato tudi vsi 'zunanji' pojavi le izraz našega notranjega sveta.

Skozi tak notranji svet Neznanca se torej gibljejo liki v drami V Damask, ki so jo večkrat imenovali za dramo, s katero je Strindberg najodločneje napovedal avantgardno gledališče; nemški teoretik gledališča Bernhard Diebold je tako zapisal, da je V Damask “mati ekspresionistične dramatike”. Drugi pa so v drami našli tudi že prvine nadrealističnega in simbolističnega gledališča. Zanimiva je tudi pripomba Petra Szondija, da je Strindberg na tem mestu radikalno prekinil z uveljavljenim in skoraj zapovedanim spoštovanjem aristoteljanskih treh enotnosti in da je tako celovitost in enotnost dogajanja zamenjal s celovitostjo ter enotnostjo posameznika. Vse, kar se dogaja, so pravzaprav manifestacije 'pomnožene' osebnosti, ki išče svoj pravi jaz. V Damask in Sanjska igra (1902) sta bili tako tudi ovrednoteni kot drami, ki sta vplivali na in napovedali nastop Samuela Becketta, Eugena Ionesca in Eugena O'Neilla. Slednji je celo zapisal, da je bil “Strindberg predhodnik vse modernosti v našem današnjem gledališču”.

Predstava po novem prevodu
Predstava v ljubljanski Drami sledi novemu prevodu drame V Damask. Podpisuje ga Darko Čuden, ki je povedal, da je šlo za velik prevajalski zalogaj tako zaradi obsega drame kot tudi zaradi njene kompleksnosti. Strindberg jo je napisal v švedščini s preloma 19. v 20. stoletje, v besedilo pa je vpletel tudi mnogo mitoloških in religijskih referenc oziroma je Strindberg vanjo vpletel veliko svojega ogromnega enciklopedičnega znanja. Čuden je tudi povedal, da je naletel na več hermetičnih in pomensko nejasnih mest, pri katerih ni popolnoma jasno, kaj je avtor želel povedati. Pri prevajanju se je odločil, da bo ta mesta tudi sam pustil bolj ali manj odprta, čeprav bi se lahko odločil tudi za možnost strogega sledenja izvirniku ali pa za interpretativno smer.

Režijo zadnje novosti SNG-ja Drama Ljubljana v letu 2010 je prevzel makedonski režiser Aleksandar Popovski. Gre za njegovo tretjo režijo v Drami. Na tiskovni konferenci je povedal, da je bilo pripravljanje take predstave velik izziv, da pa je ves čas vedel, da bo v Drami dobil ansambel, ki bo “psihično in fizično pripravljen, da se te predstave loti”. Povedal je še, da je celoten ansambel skupaj ustvarjal predstavo in da so vsi ves čas “na poti v Damask preverjali, kje je kakšen svetilnik, da bi vedeli, kam plujejo”. Igralci, ki jih je Popovski vzel na pot, so (poleg že omenjenega Samoborja) Barbara Cerar, Silva Čušin, Tina Vrbnjak, Janez Škof, Marko Mandič, Valter Dragan in Zvone Hribar. Razvrvani Strindbergov sanjski svet pa so ustvarjali še kostumografinja Jelena Proković, scenograf Sven Jonke in pa avtorja glasbe, duo Silence.