Kultne Žaba ali Prilika o ubogem in bogatem Lazarju velja za slovensko klasiko. Tokratne uprizoritve se je na nekoliko drugačen način lotil režiser najmlajše generacije Jaka Ivanc. V Prešernovem gledališču je režiral prvič, Žabam pa je želel omogočiti, da ponovno "zadihajo" v duhu časa kot tudi v svoji večnostni, metafizični dimenziji.

Žabe tokrat kot v slogu kabareta
Mladi režiser si ni ogledal nobene prejšnje uprizoritve Žab, ki so bile zadnjič na odru pred 13 leti, zato se pri režiji ni zgledoval ali sledil rešitvam drugih režiserjev in dramaturgov. Tako je pesmi, vključene v Strniševo dramo, ki so jih v predstavah doslej večinoma recitirali, s pomočjo Davorja Hercega uglasbil in predstava se spogleduje s kabaretom. Po mnenju ustvarjalcev je tako nastala zanimiva, radikalna in gledališko nova uprizoritev Žab. Zaradi odločitve o uglasbitvi so morali izbrati igralce, ki so tudi dobri pevci. Tako v predstavi o želji po bogastvu ne glede na ceno, ki je v današnjem času še posebej aktualna, igrajo Peter Musevski v vlogi točaja, Rok Vihar kot Lazar in Lazarus ter Vesna Pernarčič Žunić v vlogi Babice in Evice. Za kostume je poskrbela Maja Ljubotina, za masko pa Matej Pajntar.

Tudi songi so organski del predstave
Dramaturginji predstave Marinka Poštrak in Jera Ivanc sta povedali, da dramski tekst Žabe navduši, vendar bi bila postavitev na oder s pretirano vestnostjo do avtorjevega zapisa slaba. Besedilo je bilo namreč po njunih besedah treba na oder postaviti tako, da ne izpade patetično, klišejsko ali prisiljeno. Prav to, kako poezijo in poetiko Strniševega teksta ozemljiti in jo prevesti v poetičnost dramskega besedila, je predstavljalo največjo težavo pri dramaturgiji. Težava s songi pa je bila podobna tistim pri uprizarjanju zbora v antični dramatiki: treba jih je bilo vpeljati tako, da ne bi bili samo privesek govorjenemu besedilu, temveč pravi, organski del predstave.

Lazar proda dušo hudiču
V Žabah (to so izgubljene duše umrlih, ki jih hudič lovi na Barju) revnega poštarja Lazarja v krčmi na robu Barja z rumom in žabjimi kraki pogosti prijazen, a skrivnosten Točaj, ki mu Lazar zaupa, da zadnje noči sanja, da je bogat. Izkaže se, da je Točaj pravzaprav Hudič, ki Lazarju lahko izpolni sanje in ga spremeni v bogataša. V zameno za bogastvo želi Točaj poštarjevo dušo. Lazar sprva ne verjame neobičajni ponudbi, ko pa se v krčmi namesto brezzobe starke pojavi lepa mlada Evica, se revež ne more upreti skušnjavi in pristane na hudičevo ponudbo. A ko se prelevi v bogataša Lazarusa, postane življenje zanj še težje in bolj zapleteno kot takrat, ko je bil še revež Lazar ...

Žabe vedno znova režijski in igralski izziv
V zgodbi preobrazbe iz reveža v bogataša Strniša na zanj značilen, poetičen način spregovori o filozofskih vprašanjih identitete, želja in metafizike. V svetu Žab boga ni, funkcijo pozitivne metafizike zato prevzame hudič. V drami je izrazito prisoten dualizem, saj je vsak lik podvojen s svojim nasprotjem in med vsemi nasprotji prihaja do dialektičnega razhajanja. Besedilo s svojo poudarjeno etično noto in tematiko nikoli izpolnjenih želja ter z značilnim "strniševskim" poetičnim jezikom ponuja režiserjem odprt prostor najrazličnejših estetik, konceptov in interpretacij, prav tako pa zahteva vrhunsko igralsko zasedbo, kot so zapisali v kranjskem Prešernovem gledališču. Strniševe Žabe so tako zmeraj znova režijski kot tudi igralski izziv.