Konflikte imam rada, ker si ljudje danes prizadevajo, da bi vse pometli pod preprogo. Marsikdaj pogledajo stran in ustvarjajo čisto družbo brez napak. Napake so temeljni del življenja. Glede na to, koliko se nečesa sramujemo in to odrivamo, izgubljamo priložnost, da bi se kaj naučili in izboljšali svet – pravi prodorna gledališka režiserka Nina Rajić Kranjac.

Prav družbeni kontekst in konflikti, ki jih zaznava v družbi, so pogosta tema predstav, ki jih režira in so bile nagrajene: Prešernov sklad ji je pred kratkim podelil nagrado za režijo treh prebojnih uprizoritev v zadnjih treh letih. Med njimi so Mrakijada po trilogiji Ivana Mraka v SNG Drama Ljubljana, Zaprta študija 'New Constructive Ethics' v Prešernovem gledališču v Kranju ter Angeli v Ameriki v Slovenskem mladinskem gledališču. Zadnja je Nini Rajić Kranjac lani prinesla tudi veliko Borštnikovo nagrado za najboljšo predstavo. Leta 2022 je za performans Solo osvojila nagrado Mire Trailović – grand prix beograjskega Bitefa.

Kaj jo privlači pri režiji, kako gleda na študentske proteste v Srbiji, kako razmišlja o identiteti, so bila vprašanja, ki smo Nini Rajić Kranjac zastavili v oddaji NaGlas, ki je na sporedu danes ob 15.55 minut na TVS1. Vabljeni tudi k branju:

Nina, s sabo ste iz Zagreba, kjer zadnje čase živite, pripeljali prav posebnega gosta. Predstavite ga, prosim!
To je Đorđe. Iz pekla na Irskem je prišel vse do nacionalne televizije (nasmešek). Đorđe je veliki angleški hrt, ki sem ga pred sedmimi leti posvojila. Povsod gre z mano, tudi v gledališče.

Kakšno pa je njegovo ime v celoti?
Ime mu je Đorđe. Navdihnil me je Đorđe Balašević, ki ga spoštujemo kot avtorja in umetnika.
Se mu tudi po značaju približa. Malo je melanholičen (nasmešek). Kot veste, so to najhitrejši psi na svetu. Radi tekajo po prostranih travnikih (ravnicah). Zato je v Vojvodini sir George postal naš Đorđe.

Rojeni ste leta 1991 v Beogradu. Z družino ste se za nekaj časa preselili v Afriko in Nemčijo, nato pa prišli v Lendavo. Kakšno je bilo otroštvo v Lendavi?
Čudovito. Zanimivo je bilo tudi zaradi spremembe jezika. Prvič sem uporabljala slovenščino. Do takrat sem govorila srbohrvaško. V Lendavi mi je bilo všeč, ker je tako majhna, da so otroci tam varni. Na nas so pazili stari starši iz različnih družin. Družila sem se predvsem s fanti, kar je bilo nenavadno. V vrtec nisem rada hodila. Moje otroštvo je bilo zelo lepo.

Tam ste spoznali tudi nekaj umetnikov?
Takrat jih je bilo tam veliko. Gradili so tudi kulturni dom. Deloval je arhitekturni biro, ki je konec 90. let propadel. Tam je bil tudi priznani grafik. Na Lendavskem gradu so bile razstave, kot so še danes. Pogosto smo imeli prireditve. Spomnim se, ko so nas z avtom vozili na grad, da smo si tam ogledovali razstave.

Z gledališčem pa ste se prvič srečali na Prvi gimnaziji Maribor?
Da, srečanje v praksi. Na Prvi gimnaziji še danes deluje šola Prvi oder. To je gledališka šola, v kateri vsi delamo vse, od 1. do 4. letnika oziroma od takrat, ko se vpišeš.

Ampak vi ste obiskovali Drugo gimnazijo?
Tako je, vendar ni bilo nujno, da si obiskoval Prvo gimnazijo. Posebnost je bila tudi, da so bila v skupini samo dekleta. Zanimala nas je predvsem igra. Po dveh ali treh letih mi je mentorica predlagala, da poskusim režirati. Začela sem torej spontano. Da sem danes gledališka režiserka, sem hvaležna predvsem profesorju Tomiju Janežiču, ki mi je pomagal spoznati poklic in gledališko umetnost.

Dotaknili sva se režije. Toda, vrniva se še malo k identiteti. Kako jo doživljate glede na pestro paleto krajev in celin, kjer ste živeli?
Kot nekaj, kar ni stalnica. Spreminja se, imam pa tudi možnost izbire. Identiteta je spoj sreče, različnih dogodkov in izbire. Vsaka odločitev ima posledice. Mislim, da je identiteta zaporedje odločitev in dogodkov na poti. Odvisna je od tega, kako jih razumemo in kakšen odnos imamo do njih. Gotovo vpliva tudi prirojeni značaj. Jaz sem malo črnogleda. Podobna sem Đorđu (nasmešek). Sem melanholična in vidim veliko teme. Z leti se skušam naučiti, da moram najti ravnovesje.

Identiteta torej ni usoda?
Mislim, da ne.

Režirate odlične gledališke predstave. Prejemate nagrade. Kaj vas pri režiji privlači?
Oblika, snov, konflikt, drama in vedno znova tudi delo z igralci. Ta poklic šele pri tem prav zares ... Pride do izraza. V 20. stoletju so bili številni režiserji sprva igralci. Takrat se je ta poklic šele razvil. V gledališču se mi zdi najpomembneje, da se zgodi nekaj, kar ima učinek, naboj oziroma odmev v ljudeh, ki so predstavo videli.

Dejali ste, da imate radi konflikte. Zakaj so za vas pomembni konflikti v družbi? Zakaj torej družbeni kontekst vedno znova postavljate na oder?
Ker mislim, da si ljudje danes prizadevajo, da bi vse pometli pod preprogo. Marsikdaj pogledajo stran in ustvarjajo čisto družbo brez napak. Napake so temeljni del življenja. Glede na to, koliko se nečesa sramujemo in to odrivamo, izgubljamo priložnost, da bi se kaj naučili in izboljšali svet.

V zadnjih mesecih spremljamo proteste v Srbiji. To vas sprašujem, ker imate tam korenine. Kako gledate na to? Študenti so prehodili 150 kilometrov in več. Pridružile so se jim številne družbene podskupine. Ljudje jih pričakajo s hrano in jim dajejo še tisto malo, kar imajo. Kako gledate na to?
Dodala bi še, da so se dobro povezali v plenumih. Zanima jih delovanje državnega aparata in kako lahko spremenijo trenutno stanje in svet. Zavedajo se, da imajo politično moč. Da so ljudje v državnih ustanovah zaradi ljudstva, ne obratno. Da je država ukradena. Odločeni so, da bodo to spremenili, saj nimajo več česa izgubiti. Izbrali so svojo domovino. Sporočajo, da ne bodo odšli, da želijo živeti tam. To se mi zdi sijajno. Če bi govorili o pariški komuni ali o uporih v 70. letih v Franciji ... Večkrat so poudarjali, da danes tega ne moremo pričakovati, da nimamo takih ljudi, da so mladi nerazgledani in podobno. Zdaj se je izkazalo, da mora družba tako dihati in biti sama do sebe odgovorna.

Vidimo, da mnogi jočejo. Doživljajo nekakšno katarzo?
Gotovo. Mislim, da mladi počnejo to, o čemer so nekateri ljudje sanjali. Morda so izgubili upanje in niso verjeli, da je to sploh mogoče. Taka množica je na simbolni ravni zanje katarzična predvsem zato, ker se ne ustavi. Ima svoje zahteve, ki se mi ne zdijo plitke. Žal mi je le, da v Evropski uniji in širše po svetu tega ne prepoznajo. Če bi se to dogajalo v Parizu ali Stockholmu, bi mediji o tem več poročali. Sprašujem se, kaj si zares želita Evropska unija in svet. Srbske rudnine in minerale? To je precej tragično.

In korupcija, zaradi katere se je vse skupaj začelo. Vas korupcija zanima kot tema v gledališču?
Nujno jo moramo obdelati zdaj, saj je to občutljiva točka, ki povezuje vse, kar se danes dogaja. To je pomembna tema, zato je smiselno, da jo pripeljemo na oder.

Na AGRFT-ju ste bili v letniku edina študentka.
V letniku Tomija Janežiča.

Ko ste študirali režijo ... Kakšna izkušnja je bila, ko ste bili sami v letniku?
Precej zanimiva. Študij režije na akademiji teče vzporedno s študijem igre, zato nimaš vedno občutka, da si sam. Teoretične predmete poslušamo z dramaturgi. Če govorim o spremljanju svojega dela ali izziva, pa sem pogrešala primerjavo ali kolega, prijatelja, ki bi me lahko spodbudil, ne zgolj v izobraževalnem procesu. Kakor koli, po prvem letniku so se vpisali trije študenti režije, s katerimi sem se povezala. Danes so zelo priznani ustvarjalci. Žiga Divjak, Juš Zidar in Tin Grabnar. Ta generacija me je sprejela v svoj krog. Z njimi sem se pogovarjala. Tako sem se znebila občutka izoliranosti.

Kako vas sprejemajo kot režiserko?
Kot žensko? Ta generacija je čudovita. Stvari se spreminjajo. Ni pomemben spol, ampak ideja. Ni pomembna nacionalnost, temveč to, kaj, kako in zakaj delamo. V tem vidimo smisel.

Danes predavate na AGRFT-ju. Kaj želite danes sporočiti svojim študentom?
Da imajo velike možnosti, da neposredno vplivajo na miselno podobo ljudi. To je zelo odgovorno delo. In da je to čudovit poklic, ki nam omogoča nenehno osebno rast.