Pod naslovom Mojster in Margareta/Margareta in Mojster je zgodba v režiji Jerneja Lorencija tako prvič zaživela tudi na slovenskem odru. Glavna junaka romana, ki ga je dramatiziral rusist Miha Javornik, upodabljata Matej Puc in Jana Zupančič. Ta nastopata na sceni Branka Hojnika, v kostumih Belinde Radulovič in ob glasbi Branka Rožmana, kot dramaturginja pa se predstavlja Alja Predan.

V štiriurni predstavi stopijo na oder še Janez Starina, Boris Ostan, Uroš Smolej, Gaber K. Terseglav, Mojca Funkl, Jaka Lah, Gregor Čušin, Gašper Tič, Milan Štefe, Tanja Ribič, Marko Simčič ter študenta igre Jure Henigman in Jurij Drevenšek.

Ljubezen je lahko tudi zlo
"Predstava terja izjemen intelektualni angažma in bo izziv za tiste gledalce, za katere je "idealna" uprizoritev dolga kvečjemu dve uri," je o predstavi povedal ravnatelj in umetniški vodja MGL Boris Kobal, ki še dodaja, da je študij izzval v ansamblu veliko razmišljanj.

Po besedah režiserja Lorencija je notranja nit predstave trk časov in razpetost med točkami v času, v katerem pa se razplamti tudi ljubezen. Ta ni nekaj romantičnega, ampak je (tudi) kruta, če gre do konca. Tako ljubezni ne moremo enačiti z dobrim, saj je tudi zlo.

O vrednosti umetnosti
V romanu Mojster in Margareta, ki ga je Mihail A. Bulgakov pisal dvanajst let in velja danes za eno največjih del 20. stoletja, se na prepričljiv način prepletajo različni zgodovinski viri s svetopisemskimi zapisi o zaslišanju in križanju Jezusa Kristusa, poimenovanega Ješua Han Nasri. Miha Javornik se je spomnil Bulgakovovega premišljanja o vrednosti umetnosti in umetniškega dela. Kot velja za preostala Bulgakovova dela, tudi v Mojstru in Margareti pisatelj razmišlja o tem, da posameznik, zavezan etičnemu kodeksu delati dobro, ni dolžen za vsako ceno udejanjati svojega poslanstva v širšem družbenem kontekstu.

"Dovolj je, da ohrani stik z dobro mislečimi ljudmi, ki bodo v primernem zgodovinskem trenutku znali doživeti idejo dobrega in s tem obnoviti izgubljene vrednote," je v gledališkem listu zapisal Miha Javornik. Ruski pisatelj je po razmisleku o usodi umetnikov spoznal, da "umetnik, ki sledi lastnemu idejnemu imperativu, postane slej ali prej žrtev oblasti", to usodno razmerje - slediti sebi ali zunanji volji (moči) - pa je tudi osrednje vozlišče enciklopedičnega romana.