Krstno uprizoritev na odru Male drame - najnovejšega dela Kristijana Mucka, ki se s to premiero od ljubljanske Drame po štirih desetletjih sodelovanja z njo poslavlja, je režiral Zvone Šedlbauer, ki je med drugim poudaril, da gre za izjemno zapleteno besedilo, ki iz dialoga z 'deja vu' prvinami spremeni v poezijo in neumeščena dialoška sredstva.

Sama zgodba pa gre nekako tako:
Trije smučarji, dve ženski in moški, se zaradi snežnega meteža zatečejo vedrit k starcu, ki živi sredi gozda, daleč od sosedov in civilizacije, vendar obdan z zgodovinskimi spomini iz polpretekle dobe, ohranjenimi v skladovnicah porumenelih žurnalov in dnevnikov. Metež ne poneha, trojica mladih, modernih in ambicioznih ljudi pa je prisiljena v sobivanje z enigmatičnim samotarjem, ki njihove minule in trenutne medsebojne odnose naelektri in preosmisli kot katalizator.

Pod krinko kmečkega primitivca, vdanega žganju, se skriva samosvoj izumitelj s polno kletjo mehaničnih izumov, sicer nepatentiranih, a uporabnih in delujočih. Živi hkrati v preteklosti in v sedanjosti ter iz prve in iz druge črpa moč za svoj obstoj. S temi svojimi demiurškimi lastnostmi razpira generacijske in kulturne meje med seboj in svojimi obiskovalci.

Teološko vprašanje
Besedilo je sestavljeno iz dveh ločenih delo; prvi del je dramaturginja Vilma Štritof opisala kot niz trivialnih peripetij treh smučarjev, ki jih nevarnost snežnega plazu prižene v zavetje k samotarju, izumiteljskemu semiznanstveniku Tésnikarju, ki preučuje kozmos. Liki smučarjev v podobi Saše Pavček (Sandra), Ive Babić (Lidija) in Roka Viharja (Aleš) se brez kakšnih trdnih vrednost pojavijo v svetu starca Tesnikarja (Marko Okorn) in predstavljajo njegovo diametralno nasprotje. Tesnikarjev svet je namreč zgrajen na temeljih iskanja smisla in bistva vsega bivajočega in obstoječega, kar v drami odpira teološko vprašanja. Pozneje Tesnikar pojasni, da je bistvo njegovega odnosa z Bogom v tem, da tudi on sam ljubi sočloveka v vsej njegovi bedi, kot naj bi ga ljubil Bog - Stvarnik.

Prestop v preteklost
V drugem delu drame se iste osebe, Sandra, Lidija, Aleš in Tesnikar, znajdejo v štirih različnih obdobjih in situacijah iz preteklosti. Leta 1860 se vsi štirje del družinskega obračuna v Brkinih, leta 1917 sta Tesnikar in Aleš vojaka v kaverni na soški fronti. Lidija in Sandra postaneta leta 1929 sestri na seniku med Poljanskimi hribi, v letu 1955 pa Alešu, pesniku brez roke, kljubuje Lidijin lik Dvomljivke. Scenografijo je po avtorjevi zamisli gnezda naredila Ana Rahela Klopčič, kostume pa je oblikovala Jerneja Jambrek.

Atomi in in opazovalni položaji
Osrednji lik starec Tésnikar je povzet po resnični osebi, drugi trije pa so pogojeni z dokumentarno navedenimi izseki iz časopisja določenih obdobij. Na vprašanje, ali je drama Vehikel avtobiografskega značaja, je avtor Muck odvrnil, da se sam najbolj vidi kot Tesnikar, ki je želel dojeti bistvo vsega, kar obstaja. Vehikel pomeni gonilo ali povzročitelja premika. Že naslov daje slutiti in napove potovanje v preteklost, ki ga v drami sproži plaz. Avtor meni, da s tem ostaja odprto vprašanje tragedije in katarze obenem. Za glavno vodilo mu je služila trditev Wernerja Heisenberga: atomi so sestavni del opazovalnih položajev.