Potem ko je njeno zgodbo med knjižne platnice zajelo veliko avtorjev in je prišla v svetovne kinematografe, je bilo življenje nesrečne, a vitalne slikarke uprizorjeno tudi v Stari dvorani Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru.

Predstavo Intimni dnevnik Fride Kahlo sta na podlagi slikarkinih dnevniških zapisov in pisem zasnovali Slavenka Milovanović Pregelj in Ivana Vujić, ki je delo tudi režirala, prevedel pa ga je Janez Bostič. V glavni vlogi nastopata Milada Kalezić in Nataša Matjašec, poleg njiju pa tudi Miloš Battelino kot Diego Rivera, Mateja Pucko, Mirjana Šajinović, Bojan Maroševič, Barbara Jakopič Kraljevič, Nejc Ropret, Matija Stipanič, Iztok Bevk, Viktor Meglič, Bojan Koletnik ter plesalci baletnega ansambla s koreografijo Valentino Turcu.

Usodna nesreča
Številne knjige, ki raziskujejo življenje Fride Kahlo in ga poskušajo osvetliti, kot prelomno točko Fridinega življenja navajajo strahovito trčenje avtobusa in tramvaja, ki ga je leta 1925 kot 18-letna po čudežu preživela. Od takrat je bila zaznamovana z bolečinami in s trpljenjem, pa tudi z neizmerno voljo do življenja, ki jo odsevajo njene slike.

Slikarstva se je priučila, medtem ko je bila prikovana na posteljo; da bi si krajšala čas, je študirala slikarske knjige in se učila slikarskih tehnik. Bila je samouk in nikdar ni pripadala nobeni slikarski šoli, vendar pa jo je pozneje André Breton označil za nadrealistko. Po okrevanju se je pridružila študentskim revolucionarjem, umetnikom in intelektualcem, ki so v komunizmu videli rešitev za Mehiko.

Nezvestoba
Med njimi je spoznala svojega moža Diega Rivero, ki pa nikdar ni bil zgleden mož, čeprav je ona vestno opravljala dolžnosti zakonske žene. A je po številnih razočaranjih, ki so brez olepšav opisana v njenem opusu, tudi sama začela varati (med drugim naj bi imela tudi razmerje z Levom Trockim in madžarsko-ameriškim fotografom Nickolasom Murayem).

Simbol mehiškega ljudstva
Podoba Fride Kahlo je prerasla v večen simbol mehiškega ljudstva, njeno delo je namreč neločljivo prepleteno z njegovimi skrivnostnimi ter starodavnimi koreninami, hkrati pa njena umetnost predstavlja najvišje in za mnoge nedosegljive ideale umetniške ustvarjalnosti. Slavenka Milovanović Pregelj je o liku Fride, kot je upodobljen v dramskem besedilu, dejala: "O življenju velikih umetnikov namreč obstaja toliko dokumentov, da pisec preprosto mora napisati svojo zgodbo. Poskus moje zgodbe je raziskati, koliko zmoremo in zdržimo v plemenitenju sebe in drugih."

Za glasbeno opremo predstave je poskrbela režiserka Ivana Vujić, videoprojekcije je oblikovala Svetlana Volic, svetlobo Franci Rampare, masko Mirjana Djordjević, scenografija in kostumografija pa sta delo Dušice Knežević, ki ji je asistirala Jenny Štumberger.

L. Š.