Uprizoritev Jerneja Lorencija je sklenila festival, ki je trajal ves mesec - uvrščena je bila v mednarodni program, s katerim južnokorejskemu občinstvu predstavljajo, kaj so sodobne smernice na gledališkem prizorišču. Torej, že to je uspeh - Lorenci ob boku Robertu Wilsonu ali pa Thomasu Richardsu, ki nadaljuje raziskovalni laboratorij legendarnega poljskega režiserja in teoretika Grotowskega.

Predstavniki reinterpretacije gledališke avantgarde
Tuji gostje so povabljeni kot predstavniki reinterpretacije gledališke avantgarde, tudi zato, da zapolnijo zgodovinski vakuum korejskih uprizoritvenih umetnosti, poudarjajo organizatorji. Tudi zato je festival tako pomemben za Južno Korejo, kar potrjuje že samo financiranje pristojnega ministrstva oziroma njegovega sveta za umetnost.

Ta prek razpisov skrbi še za razvoj in promocijo samih umetnikov, poleg gledališča in plesa – ta je najmočneje zastopan na festivalu, posvečen mu je celoten tekmovalni program domačih ustvarjalcev – je tu še podpora vizualni in tradicionalni umetnosti ter literaturi.

Ministrstvo povišuje sredstva za kulturo, saj ima zanjo veliko posluha predsednica države, želi jo namreč še bolj približati prebivalcem; tudi zato so v načrtu gradnje umetniških centrov. SPAF poteka v enem takih, ta del Seula pa velja za vrvišče mladih.

Katera bo naslednja postaja?
Sicer je bilo na obeh predstavah Ponorele lokomotive opaziti obiskovalce različnih generacij, žal pa napovedanega pogovora po predstavi ni bilo, da bi lahko dokumentirali prve vtise, tudi anketirati jih nismo smeli, a lahko rečemo, da jih je dramsko besedilo Poljaka Witkiewicza o strojevodji in kurjaču, ki se z lokomotivo podata proti smrti, kar nekajkrat zvabilo v smeh. In navsezadnje so obe predstavi razprodali še pred začetkom festivala. Torej, Ponorela lokomotiva je zdrvela tudi skozi Seul, le katera bo njena naslednja postaja?

Spodaj si lahko pogledate nekaj fotoutrinkov s festivala SPAF v Seulu (foto: Jernej Pristov).