Situacija, v kateri poteka predstava, je namreč veliko bolj nepredvidljiva kot pri klasičnem gledališču. Ulični gledališčniki potrebujejo spretnosti improvizacije, ki omogočajo spontano odzivanje, zaradi neposrednega stika z občinstvom ali mimoidočimi, ki se bodo morda ustavili ali pa ne, pa je pomembna tudi spretnost pri vzpostavitvi stika z ljudmi in interakciji.
Veščine, ki so uporabne pri uličnem gledališču, učijo tudi v Šoli uličnega gledališča (Šugla), ki je leta 2007 nastala pod okriljem Društva Gledališče Ane Monro. Po besedah pedagoške vodje Tee Vidmar jo obiskujejo večinoma študentje, nekaj pa je tudi dijakov. Prve generacije danes že delajo v Gledališču Ane Monro, nekateri tudi poučujejo, spet drugi igrajo v drugih gledališčih.
Od uličnih specifik do lastnih kreacij
V Šugli se med drugim učijo, kako navezati stik z občinstvom, pa tudi klovnovskih, cirkuških in akrobatskih spretnosti, obvladovanja lutk in manipulacije objektov, giba in glasu v javnem prostoru. Spoznavajo tudi proces ustvarjanja predstave, pridobivajo tehnična znanja za prijavo in izvedbo predstave, se učijo promocije ter spoznavajo zakonske osnove javnega reda in miru. Drugi del izobraževanja je namenjen predvsem individualnim kreacijam, saj imajo udeleženci tedaj že dovolj znanja, da lahko ustvarjajo tudi sami.
Romeo in Julija odhaja tudi v Split
Na pravkar končanem festivalu uličnega gledališča Ana Desetnica so šuglarji sodelovali s predstavo Romeo in Julija. Shakespearjevo zgodbo sta v slogu commedie dell'arte z ekspresivnimi polmaskami priredila Alenka Marinič in Justin Durell, nastopili pa so člani četrte generacije študentov.
V tem mesecu bodo s predstavo gostovali na festivalu uličnega gledališča Street Talks v Splitu, dogovarjajo pa se tudi za gostovanja po Sloveniji. Pri tem se angažirajo tudi sami šuglarji, ki prihajajo z različnih koncev in skušajo organizirati nastope v domačih krajih. Šugline produkcije običajno živijo pol leta, Romeo in Julija pa je po presoji Vidmarjeve do zdaj najboljša, kar so jih ustvarili, zato upa, da bo živela kakšno leto.
Ogled rimske Emone z zgodbami šuglovcev
Že od marca potekajo tudi kratke ulične akcije ali gledališke uprizoritve, poimenovane Male rimske zgodbe, ki so vključene v oglede rimske Emone. V marcu in aprilu so potekale enkrat tedensko, od maja pa potekajo dvakrat tedensko. Kot je povedala Vidmarjeva, so pri občinstvu dobro sprejete, saj popestrijo ogled rimske Emone. Osnovo so postavili v Gledališču Ane Monro, zdaj pa so šuglarji že dovolj samostojni, da začenjajo razvijati lastne ideje znotraj točk.
V Šugli se ne želijo osredotočati le na en princip, saj je za udeležence pomembno, da spoznajo čim več tehnik uličnega gledališča, a so kljub temu lani dali večji poudarek plesu oziroma gibanju in letos gledališkemu izražanju s pomočjo mask. Maske so po besedah Tee Vidmar izjemno zahtevne ter zahtevajo veliko časa in dela. Za prihodnje leto načrtujejo, da bi večji poudarek dali glasbi ali lutkam.