Na filmskem platnu je med drugim svoj pečat pustil v filmih Splav meduze, Razseljena oseba, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica, Petelinji zajtrk in drugih.

Miloš Battelino se je rodil 23. junija 1953 v Kopru. Leta 1956 se je z družino preselil v Beograd, leta 1963 pa v Maribor, kjer je preživel osnovnošolska in srednješolska leta. Leta 1974 se je vpisal na študij dramske igre na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Od tam se je kot absolvent akademije preselil v Novo Gorico in se zaposlil v tamkajšnjem gledališču. Zatem pa je sodeloval s Slovenskim mladinskim gledališčem v Ljubljani, in sicer med letoma 1982–1995, in nato z Dramo SNG Maribor od leta 1996. Kot igralec je nastopil v več kot sedemdesetih gledaliških uprizoritvah, oblikoval je petnajst filmskih in televizijskih vlog ter sodeloval v številnih drugih umetniških projektih.

Kot so ob nenadnem slovesu igralca zapisali v SNG Maribor, je veljal za svojevrstnega igralca z veliko odrsko prezenco. Znal je oblikovati vloge tako v različnih žanrih klasičnega dramskega repertoarja kot vloge v različnih oblikah postdramskega gledališča. Med njegove najvidnejše igralske stvaritve spadajo vloge v uprizoritvah Ujetniki svobode, Razredni sovražnik, Jaz nisem jaz, Šeherezada … (v SMG Ljubljana), Baal, Lov na čarovnice, V samoti bombaževih polj, Milo za drago, La Strada, Intimni avtoportret Fride Kahlo, Revizor … (v SNG-ju Maribor).

V svoji gledališki karieri je odigral okrog petdeset vlog, vedno pa ga je zanimala tudi igra pred kamero. Poleg že omenjenih je nastopil še v filmih Veter v mreži, Trije prispevki k slovenski blaznosti, Do konca in naprej, Triangel in Zvenenje v glavi. Za vlogo v filmu Splav meduze je bil nagrajen na Tednu slovenskega filma leta 1981 v Celju.

Igralec, ki je ves čas ohranjal spontanost
Njegova igra je temeljila na spontanosti, to pa ga ni spremljala le na odru, ampak tudi v zasebnem življenju. Ko se je leta 2020 upokojil, je Maja Borin v gledališkem listu napisala, da se je v vseh obdobjih svojega življenja bojeval, da bi ohranil sebe in svojo spontanost. Spontanost vrti Milošev igralski in zasebni svet. Miloš izstopa. Iz svetov, iz gledališča, iz družbenih spon, iz vsega, kar ga na nekaj priklepa. In še: "Miloš je igralec tistega najbolj plemenitega kova – igralec žlahtne predanosti gledališču, predstavi in liku, ki ga igra. Njegova igralska prezenca je vsa v liku, ki ga igra z naravnost presunljivo vdanostjo umetnika, ki želi spoznati do konca tiste zadnje skrivnosti človeškega značaja. Pomanjkanje vsakršne igralske poze in preračunljivega ugajanja občinstvu je pri njem naravnost fascinantna. (…) Ne glede, ali igra veliko ali majhno vlogo, kadar stoji na odru, ga vedno napolni z redko videno in dragoceno umetniško energijo."