Ob gledaliških predstavah je nastopala tudi v radijskih in televizijskih dramah, videti jo je bilo mogoče tudi v jugoslovanskih celovečernih filmih.

Judita Hahn Kreft se je rodila 16. septembra 1926 v Murski Soboti. Izhajala je iz tamkajšnje judovske družine Hahn in leta 1944 je bila deportirana v taborišče Auschwitz. O svojih takratnih izkušnjah je še pred kratkim spregovorila v članku Začetna postaja Auschwitz, končna postaja Seeshaupt, objavljenem na našem portalu.

Od Tennesseeja do Cankarja
Po vojni je leta 1952 končala študij igre na AGRFT-ju v Ljubljani, kjer je diplomirala leta 1977. Vse do upokojitve v letu 1984 je bila članica Mestnega gledališča ljubljanskega (MGL). Tudi ko je formalno že zaključila igralsko delovanje, je ostala zvesta svojemu gledališču, ki ga je nadvse ljubila, in v njem odigrala še nekaj vlog, so ob igralkinem slovesu zapisali v MGL-ju.

Njen igralski opus sestavlja 98 vlog najrazličnejših zvrsti v prav toliko uprizoritvah. Občinstvu in kolegom se je prvič predstavila leta 1952 v vlogi Zore Anderlićeve v delu Karolina Reška v režiji Jožeta Tirana, zadnja vloga v njenem igralskem opusu pa je bila vloga Vdove v Petanovi drami Dachauski procesi leta 1988.

Vmes je med drugim upodobila Lauro v Stekleni menažeriji Tennesseeja Williamsa, Kasandro v Trojanske vojske ne bo Jeana Giraudouxa, bila je Marjutka v Baladi o poročniku in Marjutki Bratka Krefta, Katarina v Cankarjevi komediji Za narodov blagor, Viola v Shakespearovi Dvanajsti noči, Linhartova žena Jožefina v Krajnskih komedijantih, Vida, Rutarjeva hči v Raztrgancih, Rošlinka v Vdovi Rošlinki in še bi lahko naštevali.

Tudi vloge v drugih zvrsteh, komediji, burki, satiri, ji niso bile tuje, se spominjajo v gledališču. Njen opus sestavljajo tudi številne igre za otroke in mladino. Sodelovala je v Eksperimentalnem gledališču Balbine Battelino Baranovič, v katerem je odigrala naslovno vlogo v uprizoritvi Thérèse Raquin Émila Zolaja in Ines v Zaprtih vratih Jeana-Paula Sartra.

Tudi jugoslovanska kinematografija
Od začetka 60. do konca 80. let preteklega stoletja je nastopila v petih jugoslovanskih celovečercih: Družinski dnevnik (1961), Naš avto (1962), Druga stran medalje (1965), Pomladni veter (1974) in Ljubezen nam je vsem v pogubo (1987). V Drugi strani medalje Fadila Hadžiča je odigrala glavno žensko vlogo Evo Ružič.

Leta 1972 je prejela Borštnikovo diplomo za vlogo Julienove matere v igri Jeana Anouilha Ne budite gospe v režiji Mileta Koruna, leta 1978 pa red zaslug za narod s srebrnim vencem.

Judita Hahn Kreft je bila poročena z dramatikom, režiserjem, dramaturgom in literarnim zgodovinarjem Bratkom Kreftom (1905–1996), njun sin je filozof in sociolog Lev Kreft.