Sprva je študirala gledališko zgodovino in novinarske prakse na Dunaju, nato pa v prvi povojni generaciji slušateljev kot učenka Branka Gavelle diplomirala iz gledališke režije na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani, danes Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo (AGRFT). Po diplomi je režirala v Prešernovem gledališču Kranj in Mestnem gledališču Celje, kranjsko gledališče je tudi umetniško vodila.

V času, ko se je profesionalni uprizoritveni izraz še izvijal iz svoje amaterske dediščine, je Baranovičeva pustila svoj pečat v zgodovini slovenskega gledališča tako s svojim organizacijskim in vodstvenim usmerjanjem gledališke dejavnosti kot umetniškim delom.

S študijskimi obiski Francije in ZDA je ohranjala vez slovenske kulture s sodobnimi kulturnimi smernicami v tujini, zaradi izjemne razgledanosti po umetniškem prizorišču in ob sodelovanju z drugimi ustvarjalci je v slovensko povojno gledališče pripeljala nove avtorje ter preizkušala sveže uprizoritvene pristope. "Tudi z načrtnim vpeljevanjem koreografiranega giba v odrski izraz je prispevala impulze, ki so rahljali togi izraz tedanje odrske prakse. Tako je Baranovičeva slovenskemu gledališču posredno zagotovila pogoje za kontinuiran stik s svetom," je zapisal Primož Jesenko, teatrolog in dramaturg, tudi član žirije Združenja dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS), ki je letošnjega marca Balbini Baranovič podelilo veliki bršljanov venec za življenjsko delo.

"Ženska, ki je ustanavljala gledališča"
Leta 1955 je oživila Viteško dvorano Križank kot prizorišče Eksperimentalnega gledališča. V tem času eksperiment v ustanove še ni prodrl, novoustanovljeno Eksperimentalno gledališče je bilo prvo takšno tudi na jugoslovanskem področju. V njem je začela preizkušati popolnoma novo uprizoritveno obliko t. i. gledališča v krogu.

Njeno gledališko iskateljstvo je želela integrirati ljubljanska Drama, a je Baranovičeva pobudo zavrnila. Režirala je v Drami in v vseh drugih gledališčih po Sloveniji.

Prav tako leta 1955 je ustanovila tudi Mladinsko gledališče, danes Slovensko mladinsko gledališče, a ga leta 1963 zapustila predvsem zato, ker se ni strinjala z njegovo združitvijo s Pionirskim domom.

Potem ko je Eksperimentalno gledališče leta 1967 ostalo brez finančnih subvencij, je vrsto let delala na slovenskem Radiu Trst, pozneje pa živela v istrskem Lovranu.