Na odru šišenske katedrale se bosta predstavili mednarodna plesno-glasbena zasedba Flamencoraneo s predstavo Metamorphosis in mlada plesalka Urška Centa s svojim performansom Sacai.

"Obeta se večer modernega flamenka, ki se spaja s sodobnim plesom," pojasnjuje sogovornica, ki jo je ljubezen do flamenka odpeljala v Madrid, kjer zadnji dve leti pridobiva znanje na sloviti akademiji Amor de Dios. Sama bo odplesala 20-minutno konceptualno predstavo, potem pa bo sledil nastop zasedbe, ki jo sestavljajo dva plesalca flamenka, plesalec sodobnega plesa in pet
glasbenikov. Ti poleg tipičnih instrumentov flamenka, poleg vokala še cajon in kitara, pri svojem nastopu uporabljajo tudi violončelo in hang. "Želeli smo preobraziti tisto tradicionalno in ga postaviti v neko novo, modernejšo preobleko. Preobleko, ki občinstvu daje jasno vedeti, da gre za sodobno uprizoritveno umetnost. Skratka, gledalci lahko pričakujejo zelo drugačno in močno vizualno doživetje, ker je veliko poudarka na lučeh, na sceni in na videoprojekcijah."

Več pa v intervjuju.

Kaj je bilo tvoje vodilo pri predstavi? Pri tradicionalnem flamenku so pravila jasna, kaj vsebuje in česa ne, tu pa je zgodba drugačna. Kje so meje, kaj še lahko spada v moderni flamenko?
Flamenko je v bistvu zelo sodobna umetnost, čeprav tega marsikdo ne ve. Star je samo nekaj več kot sto let.

V Andaluziji velja prepričanje, da je star več kot 2000 let.
Ne, flamenko, kot ga poznamo danes, je star 100 let. Imel je različne razvojne faze. Folklore ne smemo zamenjevati s flamenkom. Flamenko je to, kar se je oblikovalo iz tradicionalne španske folklore, ki je bila v stoletjih zelo zaznamovana z mavrsko glasbeno kulturo. Najpomembnejši so pri nastanku flamenka Romi, ki so bili na prehodu v 20. stoletje in v času državljanske vojne zelo zatirani, saj so bili zaradi svoje rase zaprti v rudnike in koncentracijska taborišča. Prebivalci Andaluzije so sploh zelo trpeli in so čutili potrebo po izražanju stiske prek pesmi, plesa. Dotični ljudje so si izmišljevali besedila in peli vedno iste melodije, po katerih so zasloveli, in tako oblikovali sloge, ki jih poznamo danes.

Flamenko je umetnost, ni folklora. Flamenko je postalo tisto, kar so začeli delati umetniki in si z interpretacijo služili denar. Folkloro so vzeli kot izhodišče, potem so si pa začeli izmišljevati besedilo, kitice, razvijati ritem, in iz tega se je razvilo okoli 100 slogov, ki se razlikujejo glede področja nastanka. Še vedno je glavna zibelka flamenka provinca Cadiz oz. mesto Cadiz s svojimi okoliškimi pristanišči, in na enem delu tudi mesto Jerez s svojim značilnim slogom 'bulerías'. Kot sem rekla, so bila to pristanišča, kjer so se mešale različne kulture, in to se je odražalo tudi v flamenku. Zato ni presenetljivo, da je v njem zaznati tudi vplive Južne Amerike in Afrike, kar dobro dokazuje eden izmed najvplivnejših flamenkologov, Faustino Nuñez.

Da se vrnem na vprašanje, kaj še je flamenko. Različna obdobja so mu dala različne lastnosti. Zdaj je velik porast sodobnega plesa, v flamenku je zaznati tudi konceptualno gledališče. To ni nekaj, kar bi flamenko kratilo, seveda, če umetnik ve, kaj je flamenko in kaj ga tvori. Ne tvorijo ga obleke rdeče barve, sploh ne kastanjete. Te spadajo k tradicionalnemu španskemu plesu, ki ga Španci poznajo kot svojo vrsto klasičnega plesa. Skratka, flamenko je predvsem poznavanje glasbe in zvrsti plesa. Vsak od teh slogov ima neko določeno glasbeno in plesno formo, ki jo je treba zelo spoštovati. Ima določeno metriko in mnoge ritmične značilnosti. Tudi glasba se spreminja, gre naprej, a ohranja tisto, kar jo dela flamenko: določena tonaliteta, določeni preobrati, določen ritem in določena besedila. Dobri flamenkosi dandanes so zelo kreativni in inovativni, še vedno pa imajo v sebi nekaj, zaradi česar bi jim ploskali tudi flamenkosi pred 100 leti. Tisto iskrico, ki ti povzroči metuljčke v trebuhu. Flamenko mora tudi izhajati iz posameznika: če ne čutim tega, kar plešem, pojem, igram, potem sem zgrešila pomen flamenka.

Ti si začela plesati že kot otrok. Ena stvar je, da je to prostočasna aktivnost, kako pa se je zgodil ta preskok, da si svoje življenje zapisala temu plesu, šla si v Španijo. Kako je potekal ta proces?
Mogoče sem izrazito nagonska oseba, sledim svojim občutkom, ne premišljam preveč. Grem za tistim, za čimer čutim strast. Flamenko sem čutila od začetka, takrat, ko še ni bilo treba razmišljati, s čim si bom služila denar in plačevala položnice. S tem nisem bila obremenjena. Ko pa je prišlo do točke, ko se je bilo treba odločiti, kaj bom, je bila odločitev kot na dlani: flamenko. Precej me je frustriralo mnenje družbe, češ, biti umetnik ni lahko, sploh pa ne plesalka flamenka v Sloveniji, to ne gre. Sem se poskušala ukvarjati tudi z drugimi stvarmi, vendar pa ne morem delati stvari, ki me ne veselijo, ne morem delati proti sebi. Po tem sem se čez noč odločila, da tvegam in grem v Madrid. Družina me je sicer sprva skušala spametovati, vendar pa me je ob resnosti moje namere takoj podprla in me podpira še vedno.

Šla si študirat na akademijo Amor de Dios. Kako se znajde Slovenka sredi vse tiste množice plesalcev, po večini domačinov?
Skratka, flamenko je andaluzijska stvar, nastal je v Andaluziji, delček tudi v drugih provincah, a večina umetnikov je že od nekdaj hodila služit denar v Madrid. Tam danes ni veliko Madridčanov, ki bi se ukvarjali s flamenkom, temveč so večinoma prebivalci Andaluzije, ki pridejo v Madrid na Amor de Dios, ker je kakovost ur tehnike občutno višja. To je v Madridu pritegnilo tudi mene, tujko. Od leta 2010 je flamenko z Unescom zaščiten kot svetovna kulturna dediščina. Nastal že je v Andaluziji, vendar pa ni samo andaluzijski. Do danes so ga posvojili umetniki z vsega sveta, ga začeli poustvarjati, in to ponekod zelo kakovostno.

Tujce se med flamenkosi včasih res gleda postrani, a moje izkušnje s plesalci in učitelji so dobre. Amor de Dios je center za umetnost flamenka in španski klasični ples, to je akademija, ki obstaja že 100 let, vendar pa to ni akademija v formalnem smislu. Tja lahko pride kdor koli, se vključi na kateri koli "klas", ki mu je všeč in tam vztraja. Vztrajaš toliko let, kolikor je treba. Mogoče je nenavadno, da vedno začneš na dnu dvorane, v zadnji vrsti, da te ne vidijo, potem pa z več znanja napreduješ in si vedno bolj spredaj. Da pri enem učitelju v nekaj mesecih prideš v prvo vrsto, je velik uspeh. To je zelo pomembno, to so neke vrste "ocene," ki jih dobiš v pristnem svetu in ki te res nekam pripeljejo, ker te ta učitelj lahko predlaga drugemu učitelju, te pošlje na avdicijo, te uvede v umetniški svet. Klase si lahko izbereš sam, glede na svoje potrebe. Nekateri imajo več tehnike, drugi več koreografije. Ves čas se prilagajaš samemu sebi. Vključi se lahko vsak, ne zdržijo pa vsi dolgo.

Verjetno je selekcija huda.
Da, precej. Na kakšnih klasih, kjer so večinoma Romi, je res težko obstati. Sama sem bila dva meseca čisto zafrustrirana, a sem vztrajala in hodila in zdaj je super. Veliko mi pomeni, da znam plesati tradicionalno, da poznam flamenko v svojem čistem izrazu, poleg tega pa hodim še na klase sodobnega plesa, in sicer zunaj akademije.

Za plesalca je zelo pomembno, da zna plesati različne sloge. Mene tradicionalni flamenko zelo navdihuje, ga je pa najtežje plesati.

Druga stvar so tablaos, to so lokali, kjer se ob večerih pleše tradicionalni flamenko, tam se improvizira, kar je najtežje. Sodobni flamenko obstaja bolj v gledališčih, kot bolj uprizoritvena sodobna umetnost, v tablaosih pa si ti ne moreš privoščiti nekih 'čudnih' stvari. Tradicionalni flamenko ima v sebi izrazito tenzijo, neko energijo, ki jo, ko jo sprostiš, proizvede tisti "ole". V malo bolj modernizirani plesni zvrsti je to lahko bolj prepuščeno posamezniku, v tradicionalnem flamenku sta pa samo dve možnosti: ali ole je ali pa ga ni, vmesne možnosti ni. Za improvizacijo moraš imeti za sabo veliko izkušnje, znanja, modrosti, da potem vse skupaj dejansko je tradicionalni flamenko.

Zdi se, da flamenko budi žensko energijo.
Ravno to je zanimivo. Španci so zelo katoliška družba, ampak ženska je tam vedno močna, čeprav je bila v preteklosti podrejena moškemu, tista, ki mora skrbeti za otroke in biti doma.

Španke imajo po mojem mnenju precej močnejši značaj kot Slovenke. Nam je vcepljenih več kompleksov, že glede telesa. V Španiji vidiš ženske, ki so zelo različne, pa so oblečene, kakor si želijo, pri nas pa se zelo omejujejo. Tam rečejo, kar si mislijo, oblečejo, kar si želijo, in so manj omejene. V flamenku ženska ni ranljiva, ni tista, ki jo mora nekdo voditi, temveč je močna, čuteča, samozavestna. Zelo je ozaveščena glede tega, kdo je. Gre za bolj prebujeno ženskost. V ospredju ni seksapilnost, temveč čutnost.