Oliverova se ni nikoli proslavila z izjemno prodajo albumov, je pa zato sodobnice prekosila drugje: njena operna kariera je trajala neverjetnih sedem desetletij. Operna pevka, ki je debitirala leta 1930, je še pri 99 letih nastopala v javnosti, pri čemer je njen glas, kot so pisali v La Repubblici, še vedno zvenel "veličastno". V milanski La Scali, kjer je imela prve nastope, so se včeraj spominu nanjo poklonili z minuto tišine.

Oliverova je po poroki leta 1941 za deset let prenehala nastopati, kar pa ni usodno vplivalo na njeno nadaljnjo kariero in prepoznavnost tako v Evropi kot ZDA. Nazaj na oder jo je zvabil umirajoči skladatelj Francesco Cilea, ki jo je preprosil, naj še zadnjič nastopi v naslovni vlogi njegove opere Adrianna Lecouvreur; umrl je dva meseca pred premiero.

Izpiljena tehnika ji je prinesla dolgoživost
V milanski operni hiši so njen glas opisali kot zelo karizmatičen, njeno igranje kot fenomenalno, njen razum pa kot dovzeten in oster vse do konca. Po vrnitvi iz upokojitve je našla nov zagon: ko je že prekoračila 60. leto, torej v starosti, ko se večina opernih pevk upokoji, je zmagoslavno prestala svoj debi v Metropolitanski operi.

"Magdamanijaki" so jo imeli raje kot kritiki
Čeprav je njen sopran dolga desetletja osupljal občinstvo po vsem svetu (njene resnično goreče oboževalce je New York Times nekoč krstil za "magdamanijake"), je bila pevka sama prepričana, da nima posebno prisrčnega glasu. "Nikoli nisem imela glasu," je izjavila leta 1993. "Imela sem izraz, obraz, telo, resnico. Če ima kdo raje obratno razmerje, ima do tega vso pravico."

S tako oceno so se strinjali tudi nekateri kritiki. "Njen glas po konvencionalnih merilih ni lep," je leta 1969 zapisal recenzent New York Timesa. "Zategnjen vibrato, plitki ton prsnega koša in občasno predirljiv visoki register so lastnosti, na katere se mora človek navaditi."

Leta 1910 v bližini Torina rojena sodnikova hčerka je od mladih nog dalje hodila na ure klavirja in petja. Njen prvi poskus preboja je bila avdicija za nastop na lokalni radijski postaji (pela je Mi chiamano Mimì iz Puccinijeve La Bohème). Dirigent Ugo Tansini je takrat, tako vsaj poroča anekdota, razglasil: "Ne premore niti glasu niti posluha ali osebnosti. Absolutno ničesar! Poiskati bi si morala drugo službo."

A čas je pokazal, da je imela prav, ko je vztrajala. O njeni slavi priča cela vrsta anekdot; ko je denimo leta 1970 v Veroni pela naslovno vlogo v Puccinijevi Manon Lescaut (ob njej je nastopil takrat še relativno neznan mlad tenorist Plácido Domingo), je bila potrebna policijska zaščita, da so jo obvarovali pred stotinami oboževalcev v dvorani, ki so se poskušali preriniti na oder.

Brez minimalizma v nastopu
Med njene pomembnejše vloge spadajo naslovne vloge v operah Tosca Giacoma Puccinija, Fedora Umberta Giordana in Medeja Luigija Cherubinija. Pogosto so jo opisovali kot enega zadnjih "verisimo" sopranov, saj je vse do konca ostala zvesta veličastni, stilizirani in melodramatični operni tradiciji, ki je bila priljubljena na začetku 20. stoletja. "Poje s predanostjo in gorečnostjo, ki vas bo izčrpala," je leta 1997 nek recenzent zapisal v kritiki njenih posnetkov arij iz šestdesetih let prejšnjega stoletja.