Igralec je namreč prepričan, da je bila gledališka predstava, s katero je leta 2011 nastopal v sydneyjski operi, komercialna sramota v veliki meri zaradi "grozljive akustike in odra v velikosti celine". "Lepo je videti, če se mimo pelješ na motornem čolnu, pa tudi iz stavbe je razgled prijeten in ekipa je prijazna - akustika pa je odvratna," je Malkovich prostodušno zatrdil v intervjuju za News Corp Australia.

"Oh, kaj pa jaz vem, saj sem samo John Malkovich ..."
"Mislim, kaj pa vem, res da sem doslej nastopil v samo, kaj pa vem, 200 opernih hišah, in prav gotovo ima akustiko, ob kateri bi bil v zadregi še letališki hangar," je nadaljeval. "Iz cele vrste razlogov to ni najboljši kraj za uprizarjanje česar koli ... razen morda cirkuške predstave."

Klavrni Casanova
Igralec, producent, modni oblikovalec in režiser je leta 2011 v okviru sydneyjskega festivala tam uprizarjal The Giacomo Variations, predstavo, v kateri igra Giacoma Casanovo; kritiki so jo raztrgali, občinstvo pa pretiranega zanimanja ni pokazalo. "Če bi to komorno predstavo v dunajskem slogu opisali kot čisto polomijo, bi bili preskromni. Bližje je bila katastrofi," je takrat zapisal eden izmed kritikov, ki je razpoloženje v dvorani opisal kot "mešanico nejevere in zgroženosti".

Malkovich sicer z malce zgodovinske distance danes priznava, da predstava ni bila vrhunska: "Nismo bili v zadostni kondiciji, da bi bili izvrstni, če sem pošten. Predstava preprosto še ni bila nared." Ob tem je opozoril, da pa je bilo njihovo gostovanje v palači Versailles neverjetno uspešno. "Nekateri sicer pravijo, da zato, ker Francozi ne govorijo angleško."

Nanj ne bi mogel zabrisati niti paradižnika
"No, ampak kdo bi morda ocenil drugače. In to zaradi čudovitega, majhnega baročnega gledališča, v katerem lahko ljudje predstavo dejansko vidijo in slišijo ter ujamejo delček intimnosti, ki naj bi jo vzpostavila." V nasprotju z Versaillesom pa Sydney "boleha" za "odrom, ki ima dimenzije kake celine", in avditorijem, ki sprejme dva tisoč ljudi. "Od tam ne bi mogel vreči niti zelenjave - kar sem prepričan, da so si ljudje želeli - in upati, da bo priletela do odra. Če mi v glavo ne more prileteti paradižnik, vem, da je oder prevelik."

Nekaj resnice v njegovih besedah je
Čeprav Malkovich morda zveni kot užaljena diva, ki ne prenese kritike, pa Avstralci že dalj časa vedo, da se akustika njihove paradne operne hiše ne more kosati z njeno lepo zunanjostjo. Leta 2011 je anketa med izvajalci klasične glasbe pokazala, da ima sydneyjska opera po njihovem mnenju najslabše ozvočenje med vsemi koncertnimi dvoranami v državi.

Preveč kuharjev uniči jed
Avstralci krivdo za vse pomanjkljivosti praviloma valijo na danskega arhitekta Jørna Utzona, ki se je leta 1966 med gradnjo sprl z naročniki in od projekta užaljeno odkorakal. Po prvotnih načrtih naj bi bila koncertna dvorana v manjšem, intimnejšem avditoriju, opera pa v orjaškem, ki sprejme omenjenih 2000 in več ljudi. A po Utzonovem odhodu je novo vodstvo to obrnilo na glavo - po logiki, da bo za simfonične orkestre vedno večje zanimanje kot za operne predstave.

Kakor koli že, Malkovich končnega rezultata ne ceni ravno: "Ljudje so krasni in stavba je od zunaj krasna, težko pa si predstavljam, da bi v njeni notranjosti kaj izpadlo dobro."