Po smrti naj bi vsakemu muezinu v raju pripadlo toliko ozemlja, kolikor ga na tem svetu doseže njegov glas, ki kliče k molitvi. Kaj torej za muezine pomeni napoved centralizacije klicanja k molitvi, ki jo je napovedalo egiptovsko ministrstvo za verske zadeve? Namesto več tisoč muezinov, uslužbencev tega ministrstva, ki kljub ubornemu zaslužku v egiptovski družbi uživajo precejšen ugled, bo k molitvi klical ... radio. Oziroma bo k molitvi klicalo približno trideset izbranih muezinov, katerih glasove bodo predvajali po vsej državi.
Ta reforma je izhodišče zapleta projekta Radio Muezzin kolektiva Rimini Protokoll. V bistvu niti ne moremo govoriti o izhodišču zapleta, saj zapleta niti ni in nenavadna spravljivost treh muezinov z reformo nas lahko kar nekoliko nervira. Je eden od več (včasih skoraj neopaznih) momentov v predstavi, ob katerih preprosto lahko razumeš, da islam zlahka postane gonilo različnih skrajnih akcij, tudi terorizma. Nihče od treh muezinov ne nasprotuje reformi in njihovi argumenti sledijo argumentacijski liniji – Koran nam pravi, da poslušamo in sledimo mnenjem tistih, ki so modri in imajo oblast. Brez ugovora torej. V redu. A kaj je namen te nove edicije dokumentarističnega gledališča, koncepta uprizarjanja Rimini Protokolla, ki gradi na nastopu resničnih strokovnjakov za določena področja oziroma resničnih oseb, ki na odru inscenirajo same sebe?

Ljubljana in njena molitvena koda 141
Ključna pri presoji predstave Radio Muezzin se zdi problematizacija samega termina dokumentarno-raziskovalno gledališče. Veliko bolj se to zdi propagandistično gledališče. Avtor koncepta predstave in režiser Stefan Kaegi namreč predstave v režijskem smislu skoraj ne nadzira. Tudi je ne nadzira kot avtor pravega dokumentarca. Trije izbrani muezini pripovedujejo o sebi in kažejo svoje fotografije, pri tem pa gre za popolnoma apologetsko pripoved, za skoraj romantični diskurz o službi muezina in sploh o družbi, ki jo vodi Alah. Ne pozabijo nas opomniti, da je vanjo vključena tudi Ljubljana, in sicer pod kodo 141. To je koda urnika molitev, ki je prilagojen času vzhajanja Sonca na vsaki točki na Zemlji in to kodo so tako določili vsakemu mestu. Tudi Ljubljani, za katero muezini na odru povedo, da jih veseli, da bodo v njej zgradili muslimanski center.

Zgodbo diktirajo muezini, kje je režiser ...
Od Kaegija bi pričakovali kakšen poseg, ki bi pomenil relativizacijo in uravnoteženje resnice muezinov. Vendar drobni posegi, kot so na primer zapisi na videu v ozadju, da zaradi ohranjanja videza častitljivih mož muezini niso privolil v to, da bi med predstavo na odru igrali domine ali poležavali ali da bi se na zaslonih med predstavo in torej njim za hrbtom videlo pse ali osle, pomenijo le, da je Kaegi 'igral po pravilih' muezinov. In tako tudi po pravilih egiptovske države. Slednjo je na primer celo motilo, da je Kaegi za 'igralca' rekrutiral skoraj popolnoma slepega muezina; pa čeprav so bili še sredi 20. stoletja menda skoraj vsi muezini slepi, da med klicanjem k molitvi z minaretov (danes kličejo s trdnih tal in skozi zvočnik) ne bi 'kukali' na vrtove okoliških hiš. Vsi 'naši' muezini so družinski očetje – dva sta poročena drugič -, vsi trdo delajo, vsi so pošteni in predani svojemu delu, kot vojaki so tudi služili državi ...
Nekoliko prepotrebne diskrepance v dogajanje na odru vnese le nastop mladeniča, ki pripoveduje zgodbo nekoliko drugačnega muezina. Gre za zelo znanega muezina, pravega zvezdnika med egiptovskimi muezini, ki se mu kot odličnemu recitatorju Korana uspe dokopati do visoke družbe in ki se rad fotografira v družbi premierjev, kraljev ... tudi Mr. McDonaldsa. In ta znani muezin zaradi spora z 'našo' trojico ni več želel sodelovati v predstavi. Vidimo ga, a o njem govori nekdo drug. To je tisti edini moment predstave, ko zaradi posredne naracije o nekom drugačnem, o edinem morebitnem antijunaku, ne vemo natančno, ali morda vendar ne gre za nekaj vsaj približno zaigranega. A še to možnost napetosti pokvarijo drugi muezini, ki, vsaj na odru, ne nasprotujejo temu zvezdniškemu muezinstvu in ki jih tudi ne moti, da naš 'zvezdnik', sicer tudi dvigovalec uteži, pripada izbrani skupini tridesetih muezinov, ki bodo še naprej smeli klicati k molitvi. Njegov glas se bo torej razlegal po vsem Egiptu in v raju ga čaka ... veliko ozemlja. Kaj torej preostane malim muezinom, ki bodo utihnili? Bore malo. A to ni nič narobe. Tako pač hoče Alah.

Nikakor mi ne gre za poskus razkrinkanja avtoritarnih impulzov v islamu ali za blatenje islama kot nečesa s hujšimi učinki, kot jih imajo druge vere. Ne nameravam zanikati avtoritarne dikcije drugih teologij. Vendar pa danes o njih ne govorimo. Tako je pač 'zapovedal' Kaegi. In njegova pozicija je tista, ki se kaže kot naivna. Prek namere o centralizaciji klica k molitvi prek radiev in mikrofonov, ki jih izdelujejo na Kitajskem, želi Kaegi islam prikazati kot še eno od 'malih žrtev' globalizacije. Vendar je Kaegi tukaj izbral zelo sporen postopek. Islam opravičuje, ga kaže kot žrtev prek usmerjanja naše pozornosti na v bistvu nepomembne zadeve, na organizacijske zadeve; vsebina islama namreč ostaja ista in ne moremo si zatiskati oči, da je ta vsebina tista, ki stoji za mnogo gorja v svetu. Seveda so tukaj tudi Američani, Vatikan ... A to je druga zgodba in o njej ob tej predstavi, ki dejansko ni gledališka predstava, ni treba govoriti.