Ravnatelj Drame Igor Samobor je odločitev za umestitev obeh predstav v isti konec tedna utemeljil s tem, da med seboj korespondirata. Obe besedili sta namreč nastali v časovni bližini prve svetovne vojne, ki z letošnjo stoletnico začetka ponuja mnogo izhodišč tudi za razmislek o današnjem svetu v okviru gledališča. Hkrati sta obe po njegovem mnenju sliki sveta, tudi današnjega.

Hinkemanna, ki mu vojna odvzame spol, je, kot je ocenil na včerajšnji novinarski konferenci, mogoče gledati kot metaforo o tem, kaj lahko prinese vojna, to je kastracijo. Čarobna gora, ki se dogaja v zdravilišču v Davosu, kjer se danes kroji finančna usoda sveta, pa je po njegovem mnenju neki podstavek za razvoj Evrope, njeno razklanost in težave.

Vojna kot izhodišče za ovržbo ustaljenih vzorcev ...
Dramaturginja Eva Kraševec meni, da je Hinkemann, ki mu vojna odpre popolnoma drugačen pogled na svet, slehernik, prvoborec za svet prihodnosti. S tega vidika je zgodba aktualna tudi danes, saj odpira vprašanje, kakšne možnosti ponuja trenutni svet prihodnjim generacijam; zdi se, da je treba najti svojo pot, ovreči ustaljene vzorce razmišljanja.

Naslovna vloga je pripadla Klemnu Janežiču, ki je prepričan, da se srž drame skriva ob samem koncu, ki je izrazito sodoben, saj namreč prinese spoznanje o krutosti sveta - o tem, da bi ljudje lahko bili drugačni, vendar nočejo biti.

Predstavo je režiral Marko Čeh, scenografija je delo Marka Turkuša, kostumi Branke Pavlič, glasbo pa je ustvaril Branko Rožman. Poleg Janežiča igrajo še Maša Derganc, Nina Ivanišin, Maja Končar, Klemen Slakonja in drugi.

... in bolezen na psihosomatski ravni kot gonilo zgodbe
Thomas Mann (1875-1955) je za svoj prvi roman Budddenbrookovi leta 1929 prejel Nobelovo nagrado za književnost. Čarobno goro je začel pisati pred prvo svetovno vojno, končal pa jo je šele po njej, in tako je izšla leta 1924, vmes pa se je zgodil korenit rez v dojemanju sveta. Kot gonilo zgodbe je avtor postavil bolezen, in to v času, ko je bila psihoanaliza še v povojih; na neki način je preroško povezal bolezen na psihosomatski ravni.

V središču je mladenič Hans Castorp, ki pride v mondeno višinsko zdravilišče obiskat bolnega bratranca, a tam še sam zboli in ostane sedem let. Po mnenju režiserke Mateje Koležnik se delo že v osnovi otepa dramatizacije, saj je glavni junak v romanu odsoten. Po njenem mnenju je roman cinična freska časa, ki pripelje do vojne. Mann je v njem razprl vsa nevralgična mesta, ki vrtijo Evropo in so jo pripeljale do današnje točke. Zelo sodoben je v tem, da se v času, ki ga živimo, lahko vprašamo o svojem smislu, svojem bistvu, o tem, da se v vsakodnevnem hitenju ustavimo samo takrat, ko smo bolni ali na počitnicah.

"Svojevrstni zdraviliški mikrokozmos je Mann prežel z ironijo, obenem pa vnesel vanj poezijo in magičnost poslednjih skrivnosti fizisa, duše in srca, pa tudi kritiko nase osredotočene elite in institucij, ki z negovanjem bolezni kujejo profit," so zapisali v Drami.

Avtorica dramatizacije in dramaturginja predstave je Katarina Pejović. V glavni vlogi nastopa Aljaž Jovanović, v igralski zasedbi so med drugim še Romeo Grebenšek, Marko Mandić, Vladimir Jurc, Luka Cimprič in Nataša Barbara Gračner. Predstavo so sooblikovali prevajalka Aleksandra Rekar, scenograf Henrik Arh, kostumograf Alan Hranitelj in koreografinja Magdalena Reiter.