Avtorica Kaja Lorenci je plesno predstavo z naslovom Morda na videz kdaj kot vsi ljudje zastavila okoli srečanja. Pri tem se giblje na meji koreografije kot formalnega predloga in koreografije, ki pripoveduje različne zgodbe. Ostaja v materialnosti, na katero se lahko lepijo določeni pomeni, arhetipske podobe odnosov. Foto: Nada Žgank
Avtorica Kaja Lorenci je plesno predstavo z naslovom Morda na videz kdaj kot vsi ljudje zastavila okoli srečanja. Pri tem se giblje na meji koreografije kot formalnega predloga in koreografije, ki pripoveduje različne zgodbe. Ostaja v materialnosti, na katero se lahko lepijo določeni pomeni, arhetipske podobe odnosov. Foto: Nada Žgank
false
Duete lahko beremo kot dinamiko posameznikovega samozavedanja, kot mesto srečanja, zaupanja, negotovosti, pa tudi (samo)izgube ali bremena. V predstavi Morda na videz kdaj kot vsi ljudje Kaja Lorenci razmnoži formo dueta z različnimi plesnimi nalogami in konfiguracijami, od sola kot plesnega samogovora, predpogoja za vstop v komunikacijo z drugim, do skupinske koreografije. Foto: Nada Žgank

Avtorica Kaja Lorenci je plesno predstavo z naslovom Morda na videz kdaj kot vsi ljudje zastavila okoli srečanja. Notranji monolog, gesta, objem in notranja pesem so tisti pojavi v komunikaciji in odnosih, ki so jih uporabili kot naloge oziroma orodja pri iskanju gibalnega materiala. Figuro objema plesalka in koreografinja še posebej izpostavlja kot "lep, poetičen vstop v plesno", trenutek čistega fizičnega izkustva brez besed.

Kot soustvarjalci in plesalci poleg Lorencijeve sodelujejo še Žigan Krajnčan, Katja Legin, Dejan Srhoj in Nataša Živković. Vseh teh trenutkov srečanja so se lotevali znotraj polja plesnega – pri tem ne gre za osebno zgodbo (mojo/tvojo/najino), temveč so izhajali iz tega, da ves čas hkrati sporočamo in poslušamo, v samem gibalnem materialu pa tako vznikajo določene arhetipske "podobe" odnosov, kot je v intervjuju, objavljenem tudi v programski knjižici Mesta žensk, pojasnila avtorica.

Koreografija na meji med formalnim in teatralizacijo
Vsakdanjost uprizarjajo skozi formalne postopke oziroma skozi določene metode "početja" iščejo špranje, skozi katere lahko uprizarjajo vsakodnevnost, dodaja. Ostajajo v polju koreografskih problemov, "na meji, kjer bi koreografija utegnila stopiti na polje različnih naracij in kjer bi plesalci lahko dobili svoje karakterne poteze", s koreografijo, ki je ne moremo razumeti le kot formalen predlog, obenem pa se izogiba "možnosti, da bi iz nje vzniknila še tako nedoločna drama", je zapisal dramaturg Rok Vevar. Gibalni material in koreografske konstelacije postajajo pomensko lepljivi prav v svoji materialnosti, ki se odpoveduje teatralizaciji.

Pri tem segajo vse od sola kot plesnega samogovora, ki je nekakšen predpogoj za vstop v komunikacijo z drugim, do skupinske koreografije kot razmnožene forme dueta, dueta kot mesta srečanja, zaupanja, negotovosti, zapiše Vevar.

V teh srečevanjih so pomembno vlogo zavzela dopolnjevanja in iz takšne ideje se je porodila tudi ideja za naslov predstave. "Na vajah smo med 'srečevanji' preposlušali ogromno komadov na temo slovesa. Tako se je porodila ideja za naslov, ki bi bil en verz iz komada," ki zveni tudi kot nekaj, ne popolnoma jasno oziroma do konca izoblikovano, nekaj, kar deloma visi v zraku in čaka na dopolnitev, pravi Kaja Lorenci. Podobno kot srečanja, križišča med telesi, med osebami, ki lahko za kratek čas postanejo kdor koli.

Predstava v produkciji zavoda Emanat in koprodukciji zavoda Bunker bo premiero doživela drevi ob 20.30 v Stari mestni elektrarni v sklopu 22. Mednarodnega festivala sodobnih umetnosti - Mesto žensk.