Režiser je iz slovite Beckettove igre izrezal prizor, v katerem se junak baše z bananami. Nekateri kritiki so mu to očitali. Foto:
Režiser je iz slovite Beckettove igre izrezal prizor, v katerem se junak baše z bananami. Nekateri kritiki so mu to očitali. Foto:

Začutil sem neizmerno žalost ob iztekanju lastnega in Haroldovega življenja v večni odtok.

Igralec in Pinterjev prijatelj Henry Woolf
Samuel Beckett
Med redkobesedno eksistencialistično poetiko Samuela Becketta in absurdno dramatiko Harolda Pinterja je moč najti celo vrsto vzporednic.

76-letni dramatik in lanski nobelovec Harold Pinter, ki se bori z rakom na požiralniku, je že pred meseci izjavil, da ne namerava več pisati. Svojo ustvarjalno silo je očitno preusmeril v nov cilj - glavno vlogo v drami svojega prijatelja, prav tako Nobelovega nagrajenca, Samuela Becketta. Ker bo v gledališču Royal Court nastopil le desetkrat, so vstopnice za te predstave seveda že zdavnaj pošle, na e-Bayu pa jih je moč kupiti po približno sedemkrat višji ceni od nominalne. "V luči Haroldovih zdravstvenih težav predstava prestopi na novo, višjo raven," je izjavila igralka Gillian Hanna.

Približevanje "večnemu odtoku"
Krappov poslednji posnetek je zgodba o 69-letnem moškem na vozičku v počasnem zatonu življenja, ki posluša posnetek svojega glasu, ki ga je naredil pri 39. letih. "Moji najboljši trenutki so verjetno že za menoj," reče Pinter z Beckettovimi besedami proti koncu igre, "a jih ne bi hotel nazaj". Trenutek, v katerem je več ljudi začelo ploskati, je lepo opisal Pinterjev prijatelj iz mlajših dni, igralec Henry Woolf, ki je prav tako sedel v občinstvu. "Začutil sem neizmerno žalost ob iztekanju lastnega in Haroldovega življenja v večni odtok."

Predstava je del programa, s katerim gledališče Royal Court praznuje svoj 50. rojstni dan in 100. obletnico Beckettovega rojstva; po premieri so kritiki dramo opisali kot "zmagoslavni končni hura za igralca in dramatika, ki tudi sam gledališko poetiko gradi na pomenljivih tišinah in zamolkih".

Odmev nekega drugega nastopa
Predstava je v gledalcih zbudila spomin še na nek drug prizor: lani, ko je Harold Pinter dobil Nobelovo nagrado za literaturo, je v Stockholm poslal videoposnetek sebe na invalidskem vozičku. V svojem govoru je ostro napadel zunanjo politiko ZDA: "Ameriški zločini so bili sistematični, dosledni in sprevrženi, a vseeno o njih govori le redkokdo."

Zmuzljivi smisel življenja
"Ob Pinterjevem nastopu gledalec čuti ves napor, ki ga je vložil v vlogo. Čudovito je upodobil starca, ki išče smisel življenja, a se mu ta do konca izmika," je zapisal kritik britanskega časopisa Times.

Začutil sem neizmerno žalost ob iztekanju lastnega in Haroldovega življenja v večni odtok.

Igralec in Pinterjev prijatelj Henry Woolf