Temeljne človeške lastnosti, skozi katere Mojca popelje gledalce, so dobrota, prijateljstvo, pohlep in laž, pri čemer je dobrota vedno dobrodošla, tudi do tistih, ki niso naši prijatelji. Foto: Urška Boljkovac
Temeljne človeške lastnosti, skozi katere Mojca popelje gledalce, so dobrota, prijateljstvo, pohlep in laž, pri čemer je dobrota vedno dobrodošla, tudi do tistih, ki niso naši prijatelji. Foto: Urška Boljkovac
Zajček
Malemu gledalcu bo Mojca pokazala, da si ne glede na to, kdo je, vsakdo zasluži topel sprejem in pomoč v stiski. Foto: Urška Boljkovac

V nasprotju z ljudsko pravljico, ki jo je zapisal etnolog Vinko Möderndorfer, v tokratni predstavi zajčku ne polomijo nog, lisjak ne potrebuje toplega zavetja Mojčinega piskrčka in čebele preživijo. Tudi tisti, ki je polizal med, je drugače razkrit in se nevede izda kar sam.
Ker ni pomembno, v katerem jeziku jočemo
Vendar bistvo pravljice, ob kateri odraščajo generacije otrok, ostaja enako. Mojca Pokrajculja malemu gledalcu še vedno sporoča, kako pomembna je medsebojna pomoč, ki si jo zasluži vsakdo. Jezik je univerzalen, zato ni pomembno, v katerem jeziku jočemo in v katerem se smejimo. Dobrota, prijateljstvo sta lastnosti, ki pri človeku največ veljajo, še uči Mojca, a predstavi tudi pohlep in laž. Laž ima vedno kratke noge, če boli trebuh, pa si je dobro zapomniti, da nobeno pretiravanje ni dobro.
V predstavi nastopajo Polona Kores, Iztok Lužar, Matevž Müller in Klemen Janežič k. g. Pod režijo in likovno podobo se podpisuje Eka Vogelnik, dramaturg je Blaž Lukan, avtorica glasbe Brina Vogelnik. Skladbe, s katerimi se živali predstavijo in si Mojca Pokrajculja z njimi krajša čas, so v kreativnem dialogu s klasičnim, sodobnim in lokalnim.
Spominska slikanica pravljice
Predstavo bodo premierno uprizorili danes ob 18.00, ob tej priložnosti pa bo izšla tudi spominska slikanica Mojce Pokrajculje z ilustracijami Marije Vogelnik iz leta 1940, so bile septembra na ogled v Steklenem atriju Mestne hiše.