Nataraja je inkarnacija indijskega boga Šive kot kozmičnega plesalca. V prehajanju med lasyo – nežnejšim plesom kot metaforo porajanja novega sveta – in tandavo – divjim plesom kot metaforo nujnega konca sveta – Nataraja utrujeni svet in njegove vsega naveličane prebivalce pelje proti končni destrukciji. Sledil ji bo seveda nov začetek, nova kreacija. Postavljeni pred nekoliko dantejevsko peklensko, a vendar zelo lirično scensko sliko so bili prav vsi plesalci ansambla Alonzo King Lines Ballet inkarnacije Nataraje. Koreograf Alonzo King je namreč v San Franciscu zbral gotovo enega najbolj kakovostnih plesnih ansamblov na svetu; v njem najdejo mesto le tisti s sposobnostjo sledenja hitremu menjavanju slogov in karakternosti znotraj ene same koreografije. Koreografija Rasa je bila odličen prikaz tega. Pravzaprav si se lahko le čudil. Kot v trenutku stvarjenja sveta, ko v mikrosekundah nastajajo vedno nove in nove kemijske spojine, so na odru v sekundah nastajale vedno nove figure. Repeticija ni nekaj, na kar bi Alonzo King prisegal. Zdelo se je, da je prav vsak gib plesalcev drugačen od prejšnjega.

Ne sodobni ples, ampak na novo izumljen balet
Glasba Zakirja Hussaina sledi tradiciji glasbe na tabli, ki se je od začetka 18. stoletja kot plesna glasba razvijala na odrih severne Indije. Zanjo sta značilni hipnotična intenzivnost in kompleksnost ritmov znotraj nekega ponavljajočega se vzorca. In tako kot glasba na tabli v nekem istem vzorcu vedno najde prostor za invencijo, tako potekajo tudi koreografije Alonza Kinga. King, ki svoj plesni ansambel v San Franciscu vodi od leta 1982, je prav zares eden večjih sodobnih plesnih inovatorjev. Ko 'novači' nove plesalce, vztraja, da so izobraženi v klasičnem baletu. King namreč ne 'goji' sodobnega plesa. Veliko bolj se zdi, da klasični balet izumlja povsem na novo in ga nekako pripelje skupaj z začetki plesne umetnosti v ritualnem, plemenskem plesu. Ko na primer v Rasi v odličnem pas de dieuxu nastopita Laurel Keen in David Harvey, je to apoteoza ne le življenja, ampak vesolja. V najbolj nenavadnih prepletih njunih gibov, ko se Keenova Harveyju hkrati ogiba in se vanj zapleta, se zrcali sled upanja prvobitnih ljudstev, da bodo s plesom ob ognju priklicali dobro leto, hkrati pa v tem plesu odzvanja tudi izjemna strast do matematično harmoničnega in lepega, torej osnovna logika baletne umetnosti.

Takšna ni le Rasa. Tudi uvodna koreografija Refrakcija je podoben kompleksni vzorec “miselnih struktur”, kot svoja dela imenuje Alonzo King. Robert Rosenwasser je ansambel oblekel v preproste kostume zemeljskih barv in še posebej plesalke so videti kot vile, ki se iz zemlje izvijejo nekje sredi gozda. Vse skupaj se spet zdi kot slavljenje bogastva življenja in njegove skrivnostnosti. Zadnje podkrepi subtilna osvetlitev Axla Morgenthalerja, ki skupaj z nenehnim lebdenjem meglice nad tlemi prizorišču vdihne nekaj 'gozdnate' atmosfere. Oder je sicer prazen, pa vendar tudi zaradi subtilne in za plesno predstavo kar že skoraj preveč ambientalne glasbe Jasona Morana nenehno pričakuješ, da se bo iznenada pojavilo nekaj povsem novega. In največja kakovost Alonsa Kinga je, da se v njegovih predstavah dejansko nenehno pojavlja nekaj novega.

Multikulturalnost je zadnja leta seveda tako rekoč zapovedana in večkrat bi se ji bilo v umetnosti v korist kvalitete bolje izogniti kot ne. Pri Alonzu Kingu pa je to nekoliko drugače. Njegove predstave dejansko so utemeljeno multikulturalne. Multikulturalne so v tem, da izhajajo iz esence plesne umetnosti, ki je skupna vsem kulturam, in potem to esenco nadgradijo z neko kombinacijo norme klasičnega baleta in še nekega drugega plesnega jezika. Zato pri Kingu deluje vse tako zelo organsko in prav. Morda je to tudi dediščina njegove družine, ki je Alonzu Kingu 'urodila' iskanje in zavzemanje za prepoznavanje človeškosti vseh ljudi. Kingova družina ima namreč bogato zgodovino sodelovanja v boju temnopoltih Američanov za politično emancipacijo. Kingova starša sta bila znana aktivista, njegov stric C. B. King pa znani odvetnik, ki je slovel kot odličen borec za pravice temnopoltih. Dediščina tega boja se kaže tudi v plesih Alonza Kinga. Gre za slavljenje življenja, moči, invencije, premišljenosti, iznajdljivosti, razumnosti in obzira do soplesalca; ali koga drugega, ki se v tistem trenutku znajde ob njem. Res, upravičeno so v Cankarjevem domu predstavo Alonzo King Lines Balleta poimenovali za vrhunec jesenske sezone.