Predstava Juriš Slovenskega ljudskega gledališča (SLG) Celje je nastala po konceptu Nika Žnidaršiča in Žive Bizovičar, ki podpisuje tudi režijo.

Režiserko je po lastnih besedah zelo zanimal moment družbe in posameznika, ko posameznik sprejme določene radikalne odločitve. "Zelo pogosto gre tukaj tudi za odločitev med čisto udobnejšo eksistenco ali pa med dobesedno dajanjem svojega življenja v drugi svetovni vojni. Zanimalo me je tudi, kakšen vpliv ima družba, v kateri odraščamo, na naše odločitve. Kako je težko izstopati iz nekih vzorcev, ki smo jih imeli že med odraščanjem, ali pa kako je težko se odcepiti od prijateljev, ki so te spremljali vse življenje," je poudarila.

Kako v vrtincu vojne najti svojo pot, s katero ne izdaš samega sebe?
Kaj se zgodi z umetnostjo mladega človeka, je še eno vprašanje, ki zelo zanima režiserko, in sicer kako se tehta in meri po njegovi smrti oziroma kako njegovo družbeno udejstvovanje vpliva na dojemanje njegove poezije ali pa katere koli umetnosti.

Žnidaršič, ki podpisuje tudi dramaturgijo, je v gledališkem listu zapisal, da dogodke v predstavi sopostavljajo, spremljajo zgodbi dveh fantov, Kajuha in neimenovanega mladeniča, ki poskušata najti svojo pot, s katero ne bi izdala samih sebe, v vrtincu vojne. "Meče ju naokoli, zaljubljata se, trpita, zapuščata družino in jo pogrešata, se sprašujeta, ali bo njuna družina po vojni sploh še obstajala. Rekonstruirati dogodke na gledališkem odru je nemogoče, čeprav predpostavljamo, da je rekonstrukcija tako obširnih dogodkov sploh mogoča. Hkrati je rekonstrukcija nepotrebna, njena posledica je le fascinacija, s katero ničesar ne dosežemo," je zapisal.

Po Žnidaršičevih besedah je mogoče uprizarjati le fragmente, utrinke presečnih tirnic življenj. Zgodbi je treba v te fragmente razsekati, pričevanja pomešati, iz njih ustvariti polifonijo glasov, ki odmevajo iz preteklosti, fragmente pa potem montirati, razdeliti na poglavja in stalno opozarjati, da gre za zgodbi. "Da gre za zgodbi, ki sta se resnično zgodili nedaleč od tod, za kruti in nesrečni zgodbi, a kljub temu za zgodbi, ki sta že minili, za njima pa ostajajo le rane," je še zapisal.

V predstavi nastopajo Jagoda, Damjan M. Trbovc, Lovro Zafred, Mojka Končar, Mario Dragojević in Miranda Trnjanin. Scenografijo podpisuje Nika Curk, kostumografijo Nina Čehovin, avtor glasbe je Luka Ipavec, oblikovalec svetlobe Bor Ravbar in lektorica Živa Čebulj.

Slavnostna govornica na drevišnjem dogodku v Kulturnem domu Šoštanj je bila ministrica za kulturo Asta Vrečko, zbrane je nagovoril tudi župan Šoštanja Boris Goličnik.

Pesnik upora in upanja Karel Destovnik - Kajuh velja za najbolj priljubljenega predstavnika slovenske partizanske lirike in enega najvidnejših pesnikov upora v evropskem prostoru. Rodil se je 13. decembra 1922 v Šoštanju, v hiši, ki danes nosi ime Kajuhov dom in je ena najopaznejših stavb v mestu.

Poezija, ki izpoveduje najglobljo in najčistejšo, nadčasovno človečnost
Že zelo zgodaj so neenakost in krivice v družbi v njem spodbujale globoko občuteno socialno poezijo. Objavljati jo je začel že kot 16-letni dijak celjske gimnazije, iz katere pa so ga zaradi "sodelovanja pri širjenju komunističnih idej" izključili. Avgusta 1943 – z NOB-jem je sicer sodeloval že prej – je odšel v partizane, kjer je postal vodja kulturniške skupine v XIV. udarni diviziji. Umrl je torej 22. februarja 1944 v bližini svojega doma, kjer danes stoji Kajuhov spominski objekt.

Kajuh je v zgolj šestih letih ustvaril več kot 150 pesmi, več kot polovica jih je uglasbenih. Po Kajuhovi smrti so v Sloveniji izšli številni ponatisi njegovih pesmi, njegova poezija je prevedena tudi v številne tuje jezike. Pred vojno je objavljal v revijah Mladi Prekmurec, Sodobnost in Slovenska mladina ter pozneje v ilegalnem časopisu Slovenski poročevalec. Pisal je pesmi s tematiko narodnoosvobodilnega boja, pa tudi ljubezenski pesmi. Prva tiskana izdaja njegovih pesmi je izšla v vojnih razmerah. Prva tiskana izdaja njegovih pesmi je izšla leta 1945 v Ljubljani.

Leta 2014 je ob 70-letnici njegove smrti izšla knjiga Ljubimca z Vošnjakove, ljubezenska korespondenca Karla Destovnika – Kajuha in Silve Ponikvar, ki je bila na 30. Slovenskem knjižnem sejmu razglašena za knjigo leta. V Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) so ob stoletnici pesnikovega rojstva digitalizirali njegovo zapuščino, ki jo hranijo pod svojo streho ter obsega dve mapi raznovrstnega gradiva na papirju in nekaj predmetov.

Leto 2023 pa je bilo razglašeno za Kajuhovo leto. Njegovo književno delo ni le dokument takratnega časa, temveč obenem izpoveduje najglobljo in najčistejšo, nadčasovno človečnost. Njegove poezije sicer ni mogoče ločiti od zgodovinskega časa, ki mu je bila zavezana, vendar pomembno presega zgolj identifikacijsko raven, saj seizmografsko dokumentira notranje napetosti tistega časa in ga na ta način transcendira, so ob razglasitvi Kajuhovega leta zapisali na uradu vlade za komuniciranje.