V Mestnem gledališču ljubljanskem bodo nocoj premierno uprizorili dramo Zahodni privez kultnega francoskega dramatika Bernarda-Marieja Koltèsa. Štirideset let stara igra o trku družbenega vrha in dna se po besedah direktorice in umetniške vodje gledališča Barbare Hieng Samobor izkazuje kot popolnoma vizionarska in skrajno aktualna. Režijo je prevzel Janusz Kica.

Ko trčijo ljudje, ki se sicer nikoli ne bi srečali
V opuščeni četrti neimenovanega velemesta na Zahodu je v nekdanjem pristanišču zanemarjen hangar. V njegovi bližini vztraja samo še pisana skupina ljudi, ki se je zataknila na robu družbe. Ko se mednje neke noči pripeljeta visoki finančni uradnik Koch in njegova sodelavka Monique, neizogibno pride do trka dveh popolnoma različnih svetov.

Koch si namerava vzeti življenje, saj ga bremenijo nepojasnjene finančne malverzacije. Za kraj samomora si je izbral opuščeno pristanišče, na katero ga vežejo otroški spomini. A še preden si v žepa hlač zatlači kamna in izgine v reki, se sooči z nekaj posamezniki, ki njegov namen spremenijo, so v sinopsisu povzeli v gledališču.

Besedilo Zahodni privez, ki ga je dramaturginja Petra Pogorevc opisala kot "izjemno težko in kompleksno", je nastalo leta 1983. Prvič je bilo uprizorjeno in objavljeno dve leti pozneje, svetovna praizvedba je bila v Amsterdamu. Na Slovenskem je bila igra prvič uprizorjena že leta 1987 v ljubljanski Drami v režiji Eduarda Milerja.

Krut avtor, "ki ti odpre oči"
Kica, za katerega je to četrta režija v MGL-u, je pred premiero povedal, da tokrat prvič režira Koltèsa, je pa velikokrat gledal njegove igre. Dramatika dojema kot delikatnega, intrigantnega, lucidnega, na neki poseben način duhovitega ter krutega avtorja, ki je krut tudi do samega sebe. Po njegovih besedah je Koltès avtor, "ki ti odpre oči", da začneš drugače gledati na svet.

Koltès je po besedah dramaturginje svoje igre pojmoval kot komedije oziroma kot igre, ki vsebujejo veliko komičnega. Dodala je, da so sami poskušali videti tudi komično, ki je v vseh spodletelih srečanjih, iz katerih sestoji drama.

Drama po besedah Petre Pogorevc po eni strani podaja socialno zaznamovano pripoved o propadu pristaniške četrti in soočenju dveh sicer nezdružljivih svetov, po drugi pa razgrinja tudi eksistencialno dramo različnih posameznikov, ki seže onkraj konkretnih dogodkov in situacij ter spregovori o univerzalnem.

Humor grenkega nasmeška
Kica je povedal, da se je pri svojem delu oziral na dva kompasa ali smerokaza – dramo samo in pa knjigo intervjujev s Koltèsom. Prek te je skušal razumeti diskrepanco med samim besedilom in tem, česa se sam spomni iz 80. in 90. let preteklega stoletja, ko so se Koltèsove igre na veliko uprizarjale ter se ga je, vsaj v Nemčiji, slavilo kot precej mračnega dramskega inovatorja. Navedel je tudi Koltèsove besede, da je "od nekdaj želel pisati komedije in da verjame, da so njegove igre veliko duhovitejše, kot se zdi". Koltèsov humor je Kica opisal kot rafiniran humor in ne humor farse.

"Neimenovano mesto" je New York
Po besedah Petre Pogorevc je Koltèsovo dramo navdihnil New York oziroma pomol št. 2 z opustelim hangarjem. Koltès je namreč leta 1981 štiri mesece preživel v New Yorku in se je veliko zadrževal v hangarju, kjer se je zbirala tamkajšnja kvirovska skupnost. Na odru so po režiserjevih besedah iluzijo hangarja poskušali ustvariti s pomočjo redukcije elementov, izjemno vlogo ima v predstavi tudi svetloba.

V predstavi igrajo Sebastian Cavazza, Tjaša Železnik, Jana Zupančič, Alojz Svete k. g., Filip Samobor, Klara Kuk k. g., Filip Štepec in Joseph Nzobandora - Jose.

Prevod podpisuje Aleš Berger, scenograf je Branko Hojnik, kostumografka Bjanka Adžić Ursulov, avtorica glasbene opreme Darja Hlavka Godina, lektorica Maja Cerar, oblikovalec svetlobe Andrej Koležnik, oblikovalec zvoka Sašo Dragaš.