"Vedno sem se zanašala na prijaznost neznancev," reče Blanche Dubois v Tramvaju Poželenje. "Stella! Stella!" silak Stanley Kowalski, poln alkohola in krivde, kliče svojo ženo s soparnih ulic New Orleansa v isti drami.

Blanche je Stanleyjeva svakinja, odcvetela južnjaška lepotica, ki jo privlači, hkrati pa odbija ta grobijan. "Je kot žival, ima živalske navade," pove o njem Stelli. "Na njem je celo nekaj podčloveškega. Na tisoče let je šlo mimo njega in tam je - Stanley Kowalski, preživeli iz kamene dobe, ki surovo meso nosi domov s plenjenja v džungli. Ti pa ga čakaš tu. Morda te bo udaril, morda pa bo zakrulil in te poljubil. No, če so poljube že odkrili."

Opazovalec človeštva, ki je zapisal te besede, Thomas Lanier Williams, se je rodil pred 100 leti, 26. marca 1911, v Columbusu, mestecu v delti mogočnega Misisipija. V karieri, ki je trajala pol stoletja, je na novo postavil merila za pisanje dram. V svojih več kot 70 delih je ustvaril nekaj najbolj nepozabnih likov v svetovni dramatiki. Napisal je tudi dva romana, več zbirk poezije in zgodb, več svojih dram je priredil za veliko platno.

"S svojima prvima dvema igrama je spremenil zgodovino ameriške dramatike in po mojem mnenju dramatike v angleško govorečem svetu, saj sta bili tako drugačni," pravi Kenneth Holditch, urednik zbirke dram Tennesseeja Williamsa. "Osvobodil se je dogajanja v 20. in 30. letih - vseh tistih družbenoprotestnih dram - in nam dal nekaj čisto novega, to čudovito razumevanje človeške narave, človeškega trpljenja ... človeških šibkosti."

Holditch se tu nanaša na Stekleno menažerijo in Summer and Smoke, prvi Williamsovi igri, ki so ju na oder postavili v New Yorku. Svoja prva dela je sicer napisal v času študija na Univerzi v Misuriju v zgodnjih 30. letih; njegova družina je odšla iz Misisipija, ko je bil star sedem let, in se ustalila v St. Louisu.

"Pesnik in dramatik izobčencev"
A v New Yorku je prvič naredil velik vtis. Steklena menažerija je požela uspeh na Broadwayu in dobila nagrado newyorških kritikov za najboljšo dramo leta 1945. Znašel se je v krogu igralcev, pisateljev in režiserjev, med katerimi sta bila tudi Marlon Brando (njegovo kariero je začrtala prav vloga Stanleyja Kowalskega v odrski različici, pozneje pa tudi filmu Tramvaj Poželenje) in Eli Wallach.

"Ni nas zanimalo snemanje filmov," pravi danes 95-letni Wallach. "Zanimale so nas predstave. In Tennessee je bil čisto na vrhu. Njegovo pisanje nas je navduševalo."

Wallach je prvih pet let kariere nastopal v Williamsovih igrah. Njegova najljubša je še danes Steklena menažerija. "Kakšna drama," pravi z občudovanjem v glasu. "Vzameš družino in jo ožemaš ... Občinstvo je bilo osuplo nad sposobnostjo tega moškega, da to stori." Gre za zgodbo o sramežljivi in fizično prizadeti Lauri in njeni pretirano zaščitniški materi Amandi, ki je odločena, da bo mladi ženski našla moža. Laura iz "Menažerije" in krhka, onečaščena Blanche v "Tramvaju" sta lika, ki kažeta Williamsove največje talente, pravi Holditch: njegovo sočutje do tega, kar je sam - homoseksualni moški v času, ko je bilo kaj takega vse prej kot sprejemljivo - poimenoval "begunci".

"Je pesnik in dramatik izobčencev," pravi Holditch. "Fascinirajo ga ljudje, ki so bili potisnjeni na obrobje družbe iz takšnega ali drugačnega razloga." Williamsovo vživljanje v življenja zatiranih je izviralo iz njegovih lastnih izkušenj. Njegov oče je veliko pil in se prepiral z njegovo materjo, bil je ženskar. Ko je kot mlad fant Williams začel pisati poezijo, ga je oče poniževal, češ da je mehkužec, v šoli pa so ga ustrahovali vrstniki.

"Ugasni svoje sveče, Laura"
V intervjuju iz leta 1973 je Williams filmarju Harryju Raskyju povedal, da je njegova sestra Rose postala njegova najboljša prijateljica, saj je pri sedmih letih hudo zbolel za davico, ki ga je prikovala na posteljo. Ves čas se je družil le s sestro in tako sta se navezala drug na drugega, da prijateljev zunaj družinskega kroga niti nista iskala.

A do časa, ko si je ime spremenil v Tennessee in se leta 1939 preselil v New Orleans, je njegova sestra že duševno zbolela in njeno trpljenje je dramatika globoko zaznamovalo. Kot pravi Holditch, je bila Rose shizofrenična in so jo zdravili z lobotomijo. "Preostanek življenja je preživela v nekakšnem območju somraka, v katerem so živeli drugi ljudje, ki so jih zdravili z lobotomijo. Tennessee ni bil doma, ko se je to dogajalo, tako da se je vedno počutil nekako odgovornega. Zato je vedno pisal o Rose. Njeno ime se pojavi v čisto vsaki igri, ki jo je napisal." Lik Laure iz "Menažerije" je nastal prav po Rose, lik Amande pa naj bi predstavljal njegovo mamo Edwino.

Na koncu drame Steklena menažerija je Williams napisal odo pripovedovalca Toma njegovi bolni sestri Lauri: "... povsod me je nekaj preganjalo. Vedno je prišlo nadme nenadoma. Morda je bil to znan odlomek glasbe, morda le majhen košček prozornega stekla. In kar naenkrat se moja sestra dotakne mojega ramena. Laura, skušal sem te pustiti za seboj, a sem bolj zvest, kot sem nameraval biti. Sežem po cigareti. Grem čez cesto, stopim v bar. Naročim pijačo. Kar koli, da bi ugasnile tvoje sveče. Kajti dandanes je svet ožarčen s svetlobo. Ugasni svoje sveče, Laura. In na svidenje."

Živeti iz dneva v dan z milino
Williamsova zmožnost izražanja občutka krivde in tesnobe v delih mu je prinesla številna priznanja, med drugim dve nagradi tony, dva pulitzerja - za Tramvaj Poželenje in Mačko na vroči pločevinasti strehi - in štiri nagrade kroga newyorških dramskih kritikov. In čeprav sta ga do sredine 60. let starost in težave z alkoholom dohitela, je pisal še naprej - vsak dan, od šestih zjutraj do poldneva.

Kot pravi Holditch, nas je Tennessee Williams naučil nekaj pomembnega: "O svoji sestri je , ko ga je nekdo vprašal, kako se počuti v domu za oskrbovance, povedal: 'Živi iz dneva v dan z milino.' In mislim, da nas je tudi on, na veliko načinov, naučil, kako to storiti."

Tennessee Williams je umrl v hotelski sobi v New Yorku leta 1983, star 71 let. Zadušil se je v nenavadnih okoliščinah, saj je bilo zaradi dolgoletnega uživanja alkohola in mamil njegovo zdravje precej načeto. Pokopan je v St. Louisu, kjer je odraščal, ob svoji sestri Rose. "Smrt je le en trenutek, življenje pa je sestavljeno iz toliko njih," je nekoč zapisal.

Na slovenskih odrih že več kot pol stoletja
Vse od 50. let prejšnjega stoletja so Williamsove drame redno na sporedu slovenskih gledališč, kjer je bilo med drugim mogoče videti Stekleno menažerijo, Tramvaj poželenje, Tetovirano rožo, Ameriški blues in nazadnje Mačko na vroči pločevinasti strehi. To dramo od novembra lani igrajo v Mestnem gledališču ljubljanskem. V ljubljanski Drami je bila dvakrat uprizorjena njegova drama Orfej se spušča iz leta 1957. V njej je kalvarijo umetnika na begu pred družbenimi zablodami upodobil v liku potepuha Vala. Ta se priklati v zakotno mesto ameriškega juga, zavrne rasizem, ki tam vlada, po zapletu z napačno žensko pa mu zakrknjeni meščani podtaknejo umor in ga linčajo.

Stoto obletnico Williamsovega rojstva so med drugim spremljale razstave v New Yorku, Londonu, Austinu v Teksasu in njemu posvečen literarni festival CenTENNial, ki so ga priredili v New Orleansu.