Predstava Kabaret Kaspar, pod katero se podpisuje kot režiser in skladatelj, je žanrski hibrid tragikomedije in angažirane drame, ki tudi prek humorja in samoironije govori o današnjem svetu in bližnji prihodnosti. Krstna uprizoritev je bila konec maja, sledili sta dve ponovitvi, zdaj pa se po poletnem premoru predstava vrača na veliki oder ljubljanske Drame.

Spremljamo osmerico počitnikarjev iz različnih delov sveta, ki pridejo na samoten otok, da bi se tam razstrupili od pritiskov vsakodnevnega življenja, sprostili, meditirali, skratka vrnili k sebi. To se pospeši še s tem, da na otoku ni spleta, kar nekatere takoj pahne v stisko. V sklopu počitnic se jim ponudi možnost, da srečajo divjega človeka, ki živi na otoku, daleč od civilizacije. Ko se res z njim, kličejo ga Rudi, srečajo, se v njih prebudi potreba, da ga "učlovečijo", naučijo veščin sodobnega sveta, pri tem pa razkrijejo svoje frustracije in strahove, ki se v idilični okolici ne le ne zmanjšajo, temveč še poglobijo. Hrvaška dramatičarka Tena Štivičić, ki se podpisuje pod scenarij, je vanj spretno vpletla vse vidike sodobnega sveta, obregne se ob iskanje miru v jogi do Cerkve, pri tem pa dialogi spretno prehajajo v verze.

Igralci, v uprizoritvi igrajo Barbara Cerar, Saša Tabaković, Iva Babić, Pia Zemljič, Uroš Fürst, Benjamin Krnetić, Nina Valič, Klemen Janežič in Janez Škof, se v svoje like, od pokroviteljskega duhovnika, dandyjevskega britanskega aristokrata do pesnika z blokado, prelevijo do obisti. Izjemen tempo predstave, ki jo prežemata humor in ironija, od gledalca zahteva precejšnjo zbranost, da ujame vse "puščice", ki jih skriva pronicljivo besedilo.

Več v pogovoru z režiserjem predstave Marjanom Nečakom.

Motiv Kasparja, ki odrašča sam v divjini, daleč od civilizacije, je bil v umetnosti, glasbi, literaturi in gledališču, uporabljen že večkrat. Kako ste se odločili, da ga postavite na oder ljubljanske Drame?
Ko sem dobil klic Igorja Samoborja, da po predstavi Deklica s strunami znova pripravim predstavo za Dramo, sem mu odgovoril, da potrebujem premislek. Preigraval sem več tem, potem smo prišli do Kasparja. Lotil sem se poglobljenega raziskovanja, od literature pa tudi filmov, vse, kar sem našel. Potem sem želel to težo teme, ki je povezana s Kasparjem, združiti z današnjim svetom, a da Kaspar ne bo tema, temveč svetla točka, metafora te teme.

Tako sva s Teno zastavila pisanje drame, ki jo režiram: da je Kaspar človek, ki živi na enem otoku, ki je zelo normalen, a ga je usoda odnesla tja in ni poškodovan od tega sveta. Z ljudmi, ki pridejo na ta otok na počitnice, delno spoznava ta svet, a ne do konca. To je predstava o normalnem človeku, da se spomnimo, kaj je v nas normalnega. Moja generacija je vedela, kaj je normalno in kaj ne, naša generacija je bila nekje vmes, vedeli smo, o čem sanjamo, vedeli smo, kdo je idol, vedeli smo, kaj je ideal. Danes nismo normalni. Živimo v tem ponorelem svetu, vemo, da nismo normalni, in zato še plačamo. Začenši od medijev, ki nam vsak dan servirajo vse mogoče. Prav paranoičen postanem, ko slišim kakšno novico, pa nisem prepričan, ali je resnična ali ne.

Da se vrnem spet k predstavi. Vedel sem, da mora predstavo napisati nekdo, ki ima staro dušo. Tena ima staro dušo, piše kot nekdo, ki živi v nekem drugem času. Spominja me na Čehova, čeprav se ukvarja z današnjim svetom. Skratka, napisal sem neke vrste scenarij in ji ga poslal. Odgovorila je, da ona ne piše tako. "Kako naj vstopim v tvoj scenarij?" me je vprašala. Odgovoril sem: "Poskusi." K sreči sva imela dovolj časa, korona je podaljšala čas priprav, tako da sva imela veliko časa za premislek.

Kar je bilo zanimivo, je tudi, da sem jo na neki način prisilil, da je pisala tudi v verzih. Besedilo prehaja iz dramskega besedila v verze in potem v songe, ki se rimajo ali pa tudi ne. Besedilo je, če se lahko izrazim v glasbenem jeziku, prava simfonija, v kateri so trije deli, v njej je toliko različnih načinov interpretacije. Ko sem prebral napisano, sem si rekel, to je to. Potem pa je prišel nov izziv, kako to postaviti na oder. Najprej sem se lotil glasbe, ki ni le podlaga, temveč so v njej tudi dramski trenutki, ki so na neki način uglasbeni, skratka glasba ima razgibano vlogo.

Predstava je zelo drugačna in za igralce zaradi tempa in petja zelo zahtevna.

Delam specifično gledališče. Moj primarni poklic je, da sem skladatelj. Pred nekaj več kot desetimi leti sem bil v Antwerpnu na festivalu, ki neguje novo opero oz. opero spremnja v nekaj sodobnega. V tem glasbenem teatru sta dramsko besedilo in glasba združena, in to ustvarja neki novi vidik umetnosti. Na ta način se omenjeni slog razvija predvsem v Belgiji, na Nizozemskem, v Angliji, Franciji in Nemčiji. Razvija se nova opera, s katero želijo pritegniti mlade, kajti opera je danes v zatonu. To je specifična oblika teatra, s katero se na Balkanu ne ukvarja nihče.
Zelo zadovoljen sem s predstavo, to je partitura za ta ansambel igralcev, le oni jo lahko oživijo. Da ne po pomote, seveda ne želim nikogar podcenjevati. Naj pojasnim, glasbo sem pisal z mislijo na posamezne igralce, nisem najprej napisal glasbe in potem izbral igralce. Pred začetkom sodelovanja sem prišel na glasbeno delavnico v Dramo in sem jih malo preizkusil, kje so takrat v tistem trenutku, kako se počutijo, kakšen pečat sta nanje pustila covid in zaprtje. Mislim, da sem jih med pripravo predstave malo potisnil na njihove meje, kjer se niso najbolj počutili doma, toda spodbujal sem jih, da so naredili nekaj, četudi so mislili, da ne bo šlo. Res so izvrstni igralci, zelo sem zadovoljen, zelo so odprti in predani.

Covid ste zajeli tudi v predstavo, vsak lik ima svoj odnos do njega.

To je del predstave, več pa ne povem. Mislim, da nam je dobro uspelo vplesti temo, da ne izpade težko, temveč življenjsko. Vsak ima svoj odnos do covida, kot je napisala Tena, so to stališča vseh nas. To je predstava, kjer se pogovarja in spoznava osem ljudi, deveti je Kaspar. Vseh osem je intelektualcev, to so ljudje, ki jih mi na neki način poznamo. Zato je bilo zahtevno, kako postaviti na sceno, da ne bo preveč tega ali onega. Ta tip teatra je bil tudi zame doslej neznan, čeprav je na neki način moj rokopis. Zato smo si res veliko prizadevali za scensko uprizoritev, da bo inteligentna in da deluje. Igralci se ves čas pogovarjajo tudi z občinstvom, ni četrtega zida, tako da na neki način predstava deluje drugače.

Za predstavo je potrebna precejšnja koncentracija, sicer gledalec kaj presliši, kar bi bilo res škoda. To je dejansko predstava o življenju, vključuje vse teme, vseh vidikih, ki jih prinaša.
In 1000 refrenov, ki nas vsak dan spravljajo ob živce in v smeh.

Kaspar osmerici, ki pride na počitnice na otok, pokaže ogledalo. Ena od udeleženk je že na začetku vsa nesrečna, ker na otoku ni interneta. Živimo v času, kjer je nenehna povezanost osnovna paradigma vsakdana, kjer smo nenehno bombardirani z različnimi dražljaji. In ironično, zdaj številni že mastno plačujejo, da gredo na počitnice nekam, kjer interneta ni. V tem svetu je zelo težko prisluhniti Kasparju v sebi.
Ko se v predstavi pojavi Kaspar, pride do preloma. Kasper zanje na neki način na žalost postane človeški wifi. Najprej jih intrigira, potem jih zabava, da ga učijo. Mogoče bi lahko naredili drugo predstavo, kaj se zgodi po koncu prve.

Moje razmišljanje je, da bi danes ljudje, ne glede na starost, otroci so namreč ogledalo staršev, zelo težko odšli na otok in plačali, da se odpovedo spletu. Psihološko ne bi zdržali tega. Žal skorajda več ne vidim človeka, ki bi šel na kavo in pri tem ne bi gledal v telefon, ampak bi, recimo, gledal v morje. Nedavno sem videl tehničnega direktorja Drame Iztoka, ki je ob kavi bral časopis, krasen prizor. V Ljubljani le redko vidim, da še kdo bere v kavarni. To je zdaj res že romantičen prizor. Da prebereš res novico, ne le naslova, da greš v vsebino, ne da jo samo preletiš. Mislim, da je imela odvisnost od telefona in informacij za ljudi še bolj uničujoče posledice kot epidemija. Gre za psihološko uničevanje. S tem se ukvarjamo tudi v predstavi, a ne primarno, temveč je to ena od stvari.

Ob tem naj povem anekdoto. Ko smo bili z družino na Brionih, je prišlo do tehničnih težav in približno 14 ur ni delal internet. Kakšno druženje je bilo to, krasno je bilo, ljudje so se sprostili, pogovarjali so se, šli so v vsebino.

Podobno se zgodi v predstavi: osmerica se, ker ne dela splet, pogovarja.

Osmerica prihaja iz različnih držav. Zgarana Slovenka, zaskrbljena Američanka, zapeti Anglež ... Karakteristike so stereotipne. Je bilo to namerno?
Ne v celoti, to so le majhni impulzi teh likov, da je oktet, ki ima različne glasove, hkrati pa imajo tudi posamezne glasove.

Lik duhovnika, igra ga izvrstni Saša Tabaković, pravi, da se v kriznim situacijah idealizira vrnitev k prvinskemu življenju. Vsi mu odgovorijo, da je to pač nemogoče. Tudi naš čas je zaznamovala epidemija in ni več tako, kot je bilo pred njo. Kako ste čas epidemije preživeli vi kot skladatelj?
Na neki način sem Kaspar že več kot 15, 20 let. Intervjuje dajem zelo redko in težko. Na novinarske konference grem, ker moram v skladu z pogodbo. V Rusiji in Franciji so, recimo, novinarske konference po premieri, ko so vprašanja konkretna, kar mi je bližje. Kot rečeno, na neki način sem Kaspar, ker sem se zaprl pred svetom. Zadnjih 10 let so me zelo utrujali ljudje, ki so mi jemali energijo. Že od malega sem veliko časa preživel v naravi in v nekem trenutku sem se znova vrnil v naravo. Včasih grem sam, včasih gre z mano družina. Meni epidemija, z izjemo nekega strahu na začetku, ko se ni vedelo kako in kaj, ni preveč spremenila življenja. Dejansko sem nadaljeval tako, kot sem že živel. Veliko ljudi pa je bilo res napetih. Epidemija je naredila šok na začetku, potem pa sem si rekel, kar je, je, imam studio in moram delati. Na neki način mi je bilo celo lažje, ker je odpadel pritisk zaradi potovanj. Imel sem mir.

Kako je za vas kot skladatelja izziv, kadar delate za film ali gledališče ali opero?
Od samega začetka ustvarjanja imam širok diapazon, od gledališča do filma. V Belgiji imam agenta, s katerim sodelujem sedem let. Odkar sem na filmskem festivalu v Montrealu prejel nagrado za glasbo za kratki film, sem stalni skladatelj pri tej agenciji, kar pomeni, da delam po dogovoru. K sreči sem v položaju, da lahko izbiram, kaj in kako bom delal. Filmska glasba je zelo povezana z gledališčem, z dramaturgijo. To je osnova. Delal sem tudi opero, sodobni balet, široki diapazon mi omogoča, da se igram s slogom po svojih željah. Filmska glasba pomeni, da ste zaprti v studio, ste Kaspar, tam je še nekaj ljudi, in to je to. Pri tem naj dodam, da je v Evropi pri tem glavni producent, ne režiser, in ta lahko reče, da naj bo v filmu namesto 30 minut glasbe le 10 minut, in ti moraš to narediti. Na Balkanu se to ne dogaja. A pogodba je pogodba, včasih se strinjaš, drugič ne.

Vas kdaj spravijo iz cone udobje?
Nikoli ne želim biti v coni udobja. Če ne presenetim sebe, nisem nič naredil. Pišem in delam teater in glasbo, ki mora biti najprej všeč meni. Če meni ni všeč, pa je lahko še tako glasbeno popolno, potem to izbrišem in grem znova od začetka. To je slog Stravinskega.

Zvrsti vašega ustvarjanja so različne. Pustite prepoznaven pečat ali so to popolnoma različni svetovi?
Če primerjamo Deklico s strunami in Kasparja, sta to dva različna svetova. V Deklici je glasba ena sama skladba, gre za filmski način, glasba je prisotna od začetka do konca, vpeta je v predstavo. Pri Kasparju pa glasba pride in gre. Ne delam na tem, da bi bil namerno raznolik. Ko končam projekte, grem rad na festivale, kjer spoznavam nove stvari kot gledalec, ne kot umetnik. To me navdihuje. Nekoč sem na Reki delal Glembajeve, bila je velika in zelo uspešna predstava, v kateri je igrala tudi Severina, ki je bila izjemno profesionalna. Kmalu zatem sem dobil povabilo v Rusijo, da spet delam Glembajeve, a sem ponudbo, čeprav je bil drugačen koncept predstave, gladko zavrnil.