Ravno ko smo ob zaščitni ograji poslušali razlago o delovanju talnega ogrevanja, se je iz zemlje prikazala gladka zaobljena oblika. "Amfora!" je nemudoma dejala Maja Lavrič, vodja arheoloških izkopavanj med Igriško ulico in stavbo Male Drame. In res je bila amfora. To je bila nova najdba na lokaciji emonske insule št. 18, dogajanje pa je tam vsaj po prvem vtisu te dni zelo živahno. To potrdijo tudi besede Maje Lavrič, ki pravi, da kar nekoliko hitijo, ker bi Drama potrebovala dovoz za rekvizite.

Emona nemirnih časov, Emona v počasnem zatonu
Večje gradbene podvige v mestnem jedru skoraj po pravilu spremljajo arheološka raziskovanja. Nič drugače ni pri načrtovani prenovi ljubljanske Drame. Arheologi tako od 16. avgusta preiskujejo lokacijo, ki je na zemljevidu Emone zaznamovana kot insula št. 18. Trenutno preiskujejo predvsem plast, ki ustreza 4. stoletju našega štetja. To je bilo precej nemirno stoletje, Emona se je že poslovila od najbolj cvetočih let, bližal se je čas vdorov Hunov in postopnega zatona Emone. V 4. stoletju med drugim Emona dobi zgodnjekrščansko središče. Obdobje razcveta mesta, katerega primarna vloga je bila predvsem obramba severne Italije, v 1. in do druge polovice 2. stoletja je bilo že daleč.

V drugi polovici 2. stoletja Emono prizadenejo markomanske vojne, ki jih je Rim vodil proti germanskim Markomanom in Kvadom, in sicer predvsem zaradi želje po ohranitvi mest zunaj Italije, torej ekspanzije rimskega cesarstva. Z vojnami je prišla kuga. Leta 238 so prebivalci sami požgali Emono, da se tam ne bi mogla nastaniti vojska uzurpatorja Maksimina Tračana. Leta 314 je sledila državljanska vojna in Emona je bila verjetno spet poškodovana in obnovljena. Tej državljanski vojni je sledilo obleganje zahodnih Gotov okoli leta 401. Kot poudari Maja Lavrič, se v 3. stoletju se začnejo nemiri in Emono ves čas popravljajo in obnavljajo.

Geometrijsko pravilne stanovanjske enote
Najprej pojasnimo izraz "insula". To je stanovanjska enota s stranico, dolgo od 20 do 80 metrov. Kot pove Maja Lavrič, imamo na podlagi vseh predhodnih raziskav precej natančen zemljevid Emone. V povezavi z zdajšnjo lokacijo izkopavanj je med drugim zanimivo, da so poleg ostankov stanovanjskega objekta z dobro ohranjenimi elementi talnega ogrevanja našli tudi ulico. Ta je bila sicer precej rudimentarna, makadamska, saj Emona ni bila tako imenitna kot antična Ptuj in Celje. Cesto so prenovili v času cesarja Klavdija (41–54), ko se je število prebivalcev Emone povečevalo.

Novci kot sredstvo politične propagande
Prav na tej cesti je raziskovalna ekipa našla tudi več drobnih predmetov. Med dosedanjimi najdbami Maja Lavrič našteje 300 novcev, ki sicer niso zlati ali srebrni in so manjše vrednosti, vendar je že število osupljivo. Izjemna najdba je tudi novec s podobo Marka Avrelija na eni in Viktorije z žrtvijo na hrbtni strani. Novci so bili v rimskem času tudi sredstvo politične propagande. Kovali so jih sicer v več kovnicah, ena je bila v Sisku, ena v Španiji. "Vse kovnice so bile odobrene, odobril jih je Rim, torej centrala. Kovnice so imele značilne kovne oznake, zato lahko vemo, kje je bil kovanec kovan."

Omenjeni kovanec s podobo Marka Avrelija je bil v sesterc (to vemo po obliki in teži) in v obtoku v letih 163–164. Ker omeni propagando, me zanima, ali so potem ob menjavi vladarja stare novce vzeli iz obtoka. Maja Lavrič pravi, da ne. Da so se še nekaj časa vzporedno z novimi uporabljali tudi stari novci. Zanimivo je, da so arheologi pozorni tudi na obrabljenost novcev. Če je novec, kovan v 4. stoletju, dobro ohranjen, arheologi vedo, da je to arheološka plast iz 4. stoletja; če je obrabljen, je to verjetno že 5. stoletje.

To je tudi stoletje, ki slovenske arheologe zelo zanima. Najdbe so razmeroma skromne, je pa to zaradi vpadov Hunov izjemno zanimivo obdobje. Prav tako zanimivo bi bilo kopati globoko, do treh metrov globine, kjer se začenja Emona, ustanovljena leta 14 ali 15 n. š., da bi se morda lahko prebili do sledi življenja pred časom, ko so torej Rimljani na tem mestu ustanovili kolonijo.

Malo posluha za "stare kamne"
Nepopolni ostanki so tudi rezultat delovanja naših prednikov. Srednjeveška Ljubljana je bila lesena, v 16. stoletju pa začno pospešeno graditi stavbe iz kamna in pogosto so uporabljali tudi kamne iz ohranjenih zidov Emone. "Zločini" so se dogajali tudi pozneje. Maja Lavrič opozori, da v 50. in 60. letih prejšnjega stoletja ni bilo razvitega zavedanja, da velja "stare kamne" ohraniti, in so pri več gradbenih projektih rimske ostaline preprosto razstrelili. Bile so v napoto.

Zametek sodobnega centralnega ogrevanja
Zanimiva je tudi najdba dobro ohranjenih ostankov talnega ogrevanja. To so približno 50 centimetrov visoki stebrički iz moravškega peščenjaka. Nanje so bile položene kamnite plošče, pod katerimi je krožil topel zrak, ki se je širil iz peči. Našli so tudi votle opeke, skozi katere je potoval topel zrak, ki je najprej zaokrožil pod tlemi. Hipokavst je bil tako neke vrste zametek centralnega ogrevanja.

Pri tokratni najdbi je zanimivo, da je bila peč (lat. praefurnium) predelana v steklarsko peč in očitno je bila na tem mestu steklarska delavnica. Arheologi so odkrili steklene kapljice in talilno posodo z ostankom stekla, pa tudi sama oblika peči govori o tem, da to ni bila več peč za ogrevanje. V času, ko so izdelovali steklo, talno ogrevanje ni več delovalo.

Med presenetljivo napredne sisteme je spadala tudi kloaka, ki so jo izkopali. Imela je dva metra visoke zidove, vanjo pa se je stekala umazanija iz stavb. Prej so imeli fekalne jame, s povečanjem števila prebivalcev pa se je pojavila potreba po drugačni rešitvi. To je bilo v času razcveta Emone tudi razlog za prenovo sistema oskrbe z vodo. Zgrajena sta bila vsaj dva vodovoda in, kot pove Maja Lavrič, so se z vodo oskrbovali z območja izvira Slatek v Kamni Gorici.

Drobni predmeti, izraz življenja Emoncev
Poleg novcev so odkrili še druge drobne predmete: "ročaje bronastih posodic, lasnico, bronast prstan, noriško-panonsko fibulo, uporabljeno v 1. stoletju pa do 2. polovice 2. stoletja. Ima dva gumba in deluje na peresovino. Našli smo tudi ostanke steklenih čašic – med njimi je tudi zelenkasto-modro steklo z zlatom. Prisotni so tudi ostanki lončenih posod, amfor. Vse najdbe govorijo tudi o statusu prebivalcev. Višji status od obrtnikov so imeli vojaški veterani, ki so imeli zemljo in dovolj denarja; lahko so imeli tudi sužnje. Obrtniki ali kmetje niso imeli takega statusa."

Kako do zemljišča?
Ko govorimo o prebivalcih, je zanimivo vprašanje, kako so prišli do zemlje in nepremičnine. Sogovornica razloži postopek prvotne razdelitve zemlje v novem mestu/novi koloniji. "Ko so rimski geodeti – imeli so naprave grome z utežmi – vse natančno premerili, so bile označene parcele in zemlja se je nato razdelila v Rimu. Delili so jo odsluženim veteranom ali pa eminentnim gospodom. Vse so zapisali na ploščice in vedelo se je, komu kaj pripada. To je bilo seveda na začetku, pozneje pa so ljudje prihajali in kupili, tako kot danes."

Za prebivalce Emone vemo, da so prihajali iz Padske nižine, nekaj je bilo celo Galcev. K tem ugotovitvam pomagajo nagrobniki, na katere so v času rimskega cesarstva zapisovali, od kod je pokojnik prišel.

Raziskovanje po zgodovinskih plasteh
Tudi delo arheologov se skozi čas spreminja. Maja Lavrič tako pove: "Mi izkopavamo stratigrafsko, v zgodnjem obdobju arheologije v začetku 20. stoletja pa so izkopavali stratumsko. To pomeni, da so vzeli večji kos zemlje in ga raziskali. Mi pa raziskujemo po režnjih, po dogodkih, ki so se vrstili. Tako zdaj raziskujemo 4. stoletje, ampak najdbe naokoli nam bodo lahko dale širšo sliko."

Zanimivo je tudi vprašanje vertikalnega kopičenja "zgodovine". Zakaj pravzaprav so starejše plasti nižje? Maja Lavrič razloži, da nekoč, ko so gradili kaj novega, niso odstranjevali ostankov predhodnega objekta. Teren so preprosto nasuli in zgradili nov objekt. Kopičili so objekte, bi lahko rekli.

Predvideno je, da bo terensko delo okoli Drame trajalo pol leta. Ali arheologi pričakujejo, da bodo še kaj odkrili? "Pri Mali Drami preiskujemo polje, veliko 1140 kvadratnih metrov. Nadejamo se kakšnih mozaikov, fresk in drobnih predmetov."

Kaj se bo z najdbami oziroma z nahajališčem zgodilo, se še ne ve. O tem mora namreč odločiti pristojni odgovorni konservator. Za ljudi najbolj privlačna bi bila zagotovo zaščita in hranitev ostankov "v naravi", morda zavarovana s steklom, kar bi vsem omogočalo neposreden vpogled v Emono.