Blaž Vižintin, ki je v ljubljanskem lutkovnem gledališču izoblikoval skoraj sedemdeset vlog v več kot petdesetih predstavah, se je gledališču leta 1974 pridružil kot izdelovalec scene in lutk. Veliko se je ukvarjal s konstrukcijo lutk, z vzvodi njihovega gibanja, tega je oblikoval na novo in tako pomagal oblikovati jezik lutkovne animacije LGL-a. Gledališke umetnosti se je leto dni učil tudi na AGRFT-ju, vendar pa je znanje vedno iskal tudi sam. Leta 1976 je postal član igralsko-animatorskega ansambla LGL-a, katerega je ne nazadnje zaznamoval tudi njegov močan glas.

Na odru gledališča je ostal skoraj četrt stoletja. Zadnjič je stopil na odrske deske leta 2000, in sicer v predstavi Očka, kje stanuje Miklavž avtorja in režiserja Matjaža Lobode. Delal je pod taktirko vseh uveljavljenih režiserjev, ki so v njegovem obdobju ustvarjali v LGL-u in se preizkusil v vseh lutkovnih tehnikah. Mnogi se ga spominjajo kot Pilota v Malem Princu v režiji Edija Majarona in kot Andraža Slamorezca iz Kozlovske sodbe v Višnji gori, ki jo je 1981 na oder LGL-a postavil režiser Miran Herzog. V animaciji marionete se je preizkusil v Doktorju Faustu, v katerem je nastopil kot Mefisto, v svoji, kot je sam večkrat povedal, najljubši vlogi v karieri. V tej predstavi so med drugim igrali tudi legendarni Nace Simončič, Berta Bojetu in Jože Zalar, ki so na žalost tudi že med pokojnimi. Nekatere njihove predstave pa živijo naprej.