V Katoliški cerkvi vsakih petindvajset let in zunaj tega časovnega ritma tudi ob izrednih priložnostih praznujejo jubilejno sveto leto. Takšno posebno praznično duhovno obdobje zaznamujejo različni dogodki, predvsem romanja v Rim oziroma Vatikan, kjer so v velikih bazilikah odprli tudi t. i. sveta vrata, ki so sicer zazidana. Romanja so značilna tudi za druge kraje zunaj Rima, sveto leto pa spremljajo in osmišljajo različni dogodki. Ksenja Hočevar, dolgoletna urednica kulture tednika Družina, in Bernarda Stenovec, dolgoletna vodja Galerije Staneta Kregarja v Ljubljani, sta zasnovali umetniški projekt Odsevi upanja, v katerem se v letošnjem jubilejnem letu triintrideset vidnih slovenskih umetnikov predstavlja na potujoči razstavi na devetih likovnih prizoriščih. Do konca aprila je razstava na ogled v Galeriji Ars v Gorici in v konkatedrali v Novi Gorici, dvodelna postavitev pa je tudi del spremljevalnega programa Evropske prestolnice kulture.

Kako upodobiti upanje
Tradicionalno so velikonočni prazniki s spominom na Kristusovo smrt in vstajenje zaznamovani s simboliko upanja, papež Frančišek pa je jubilejno leto 2025 strnil v geslu Romarji upanja. Zato je bilo tudi izhodišče za potujočo razstavo upanje, ki sta ga avtorici postavili v vizualni kontekst in razstavo naslovili Odsevi upanja. Vsak izmed umetnikov je k tej temi pristopil na izviren avtorski način in v lastnem umetniškem svetu poiskal likovno metaforo zanjo; nekatera dela so nastala namensko, nekatera so umetniki izbrali iz dosedanjega opusa. Kako upodobiti upanje? je bilo temeljno izhodiščno vprašanje, ki pa ga je vsak umetnik razrešil na svoj vsebinski, izrazni in simbolni način, kot ga pri sodelujočih avtorjih praviloma že poznamo.

Takšna skupinska razstava je nujno eklektična v slogovnih izrazih in likovnih tehnikah, ne v slabem pomenu besede, ampak v živopisnosti pristopov, ki pa se v posameznih sklopih izrazno sorodnih avtorjev vendarle srečno povezujejo v sklenjene celote. Vidimo lahko različen razmislek in kontekstualizacijo upanja, na eni strani v variacijah odtenkov realizma in na drugi strani v abstrakciji, nekatera dela segajo na polje sakralnega, nekatera posvetnega, tudi z močnim simbolizmom in družbeno kritično noto. Tema upanja lahko namreč prinašala tudi sporočila, ki so družbeno aktualna, kljub vsemu pa so takšne reinterpretacije na razstavi bolj osamljene, večina avtorjev je upanje povezala z duhovnim, a ne nujno ozkim religijskim kontekstom.

Upanje kot svetloba – luč
V besedilu v razstavnem katalogu je akademik Milček Komelj upanje uvrstil v temeljni kontekst trojice kardinalnih kreposti – vera, upanje, ljubezen – in ga apliciral na dojemanje sodobnih umetnikov: ''Medtem ko so upanje umetniki nekdaj običajno upodabljali kot v nebo zazrto ženo s sklenjenima rokama in sidrom, se mu danes največkrat prepuščajo mnogo bolj osebno. Bolj kot s pripovednim opisovanjem ga nakazujejo z vse bolj neposrednim, čutno dojemljivim, a duhovno usmerjenim likovnim izražanjem, v katerem ob morebitnih simbolnih aluzijah najbolj dominira predvsem njihova izrazna moč, temelječa na inventivni kombinaciji likovnih prvin. Kot je razvidno iz podob na razstavi, ki jo je pobudilo letošnje sveto leto s papeževim pismom Upanje ne osramoti, pa med njimi kot osrednje izrazilo upanja očitno najbolj dominira svetloba – luč. Vsaj v naši kulturni zavesti, presijani s svetlobo krščanstva, je lahko taka prvotna luč tudi likovni sinonim za Božjo Besedo, zato nosi v sebi tudi slo po odrešitvi iz niča oziroma teme.'' Komelj postavlja na skupni imenovalec udeležence potujoče razstave z njihovim zaupanjem v prevlado svetlobe ali vsaj hrepenenjem po njej, ki se odraža bodisi v življenjski vedrini bodisi poduhovljenosti. V katalogu je analiziral tudi likovne pristope in realizacije vseh sodelujočih kiparjev, slikarjev in fotografa v kontekstu njihovih celovitih umetniških opusov.

Pester in tehten (i)zbor sodelujočih umetnikov
Vabilo za sodelovanje na tej specifični potujoči razstavi je sprejelo veliko število umetnikov različnih generacij, kar triintrideset jih sodeluje vsak s po enim likovnim delom, njihova imena pa so večinoma dobro poznana domačemu občinstvu, sploh tistemu, ki ne obiskuje le ljubljanskih likovnih razstavišč. Med sodelujočimi so tudi najvidnejši predstavniki slovenskega slikarstva, če izpostavimo samo Andreja Jemca, Valentina Omana in Hermana Gvardjančiča, ki se vsi predstavljajo z novimi likovnimi deli iz leta 2024.

Gvardjančičeva slika v mešani tehniki William Basinski v Prekmurju se uvršča v cikel slik in risb, navdihnjenih z glasbo ameriškega pianista Basinskega, ki slikarju pomaga iskati sublimnost forme. Temna monokromna slika manjših dimenzij torej povezuje glasbena in likovna doživetja v kontekstu specifik prekmurske pokrajine. Oman se predstavlja s sliko Ecce homo v mešani tehniki, ki je nadaljevanje slikarjevega najobsežnejšega in najznamenitejšega cikla, s katerim se predstavlja tako v razstaviščih kot cerkvah. Svetopisemski citat ne naslavlja samo Jezusa Kristusa, temveč v Omanovi umetnosti slehernika, ki je upodobljen na arhetipski način, povezujoč izročilo in sodobnost. Jemec pa v akrilu na platnu Žarek upanja vsebinsko najbolj neposredno sledi zastavljenemu programu razstave, s svojim značilnim gestualnim likovnim pristopom je na veliki slikarski površini simbolno upodobil vdor svetlobe v naravo, s čimer je njeno zelenilo povezal z občimi občutki prebujanja in rasti nove pomladi.

Upodobitve upanja kot sporočilo za sedanjost
Umetnostna zgodovinarka in kustosinja Bernarda Stenovec meni, ''da raznolikost perspektiv sodelujočih ustvarjalcev pri likovni obravnavi izbrane tematike jubilejnega leta, ki se odražajo tako v izbranih motivih in njihovi interpretaciji kot likovnih pristopih in slogovnih izrazih upodobitev, obiskovalcu omogoča in odpira prostor srečanja na tisti vstopni točki, ki se navezuje na njegova osebna izkustva, doživljanja ali spoznanja, a ga nato vabi globlje, k odstiranju še drugih, morda do zdaj neznanih pogledov ter razmisleku o obzorjih in koreninah njegovega upanja. V likovni govorici barvnih kontrastov in nians, svetlobe in teme, intenzivnosti potez in tekstur se odraža temeljna bivanjska napetost, znotraj katere ustvarjalci iščejo, razbirajo in pričujejo o odsevih upanja, ki ni zazrto zgolj v pričakovanje nečesa v prihodnosti, temveč napolnjuje s smislom pogled na sedanjost. To upanje je v temelju velikonočno, saj se ne izmika niti najglobljim življenjskim teminam in vključuje nepreklicno naravo smrti, a v minljivosti časa prepoznava okus brezčasnega in v vstajenjski svetlobi sluti presežna, neznana, a hkrati bližnja, vznemirljivo nova obzorja.''