Umetniške kolonije imajo v Sloveniji dolgo tradicijo, njihove organizatorje pa moti odklonilen odnos ministrstva za kulturo do njihove dejavnosti. Foto: www.ljubljana.si
Umetniške kolonije imajo v Sloveniji dolgo tradicijo, njihove organizatorje pa moti odklonilen odnos ministrstva za kulturo do njihove dejavnosti. Foto: www.ljubljana.si

Na okrogli mizi so sodelovali predstavniki najbolj profiliranih umetniških kolonij v Slovenije, od katerih se na primer kolonija na Izlakah lahko pohvali že s skoraj 50-letno tradicijo. Poleg omenjene kolonije, so bile na pogovoru zastopane tudi kolonije Lendava, velenjske kolonije, kolonije Vipavski Križ in mednarodne kolonije Križanke, katerih predstavniki so sklenili, da bodo v prihodnje okrepili sodelovanje in se povezovali pri velikih projektih, kot bo skupna razstava slovenskih kolonij v sklopu programa Evropska prestolnica kulture 2012.

Ministrstvo za kulturo se na klic kolonij ne odziva
S takšnimi projekti želijo organizatorji kolonij tudi spodbuditi drugačen odnos do te oblike umetniške produkcije in predstavitve, ki ima pri nas dolgo tradicijo. Kot je namreč na okrogli mizi poudarila kustosinja v Galeriji Velenje Milena Koren - Božiček, imajo organizatorji kolonij po pravilu dobre izkušnje z lokalno oblastjo, povsem drugače pa ima po njenem mnenju ministrstvo za kulturo do tovrstnih srečanj odklonilen odnos. "Ni odziva, četudi gre v nekaterih primerih za mednarodne kolonije in študentske izmenjave in ne moremo reči, da gre za srečanje lokalnega pomena," je povedala kustosinja galerije, katere aktualna razstava nagrajenih del s kolonij diplomantov Akademije za likovno umetnost v Ljubljani je bila tudi pobuda za pogovor.

Sogovorniki so poudarili, da so umetniške kolonije posebnost naše države. Želijo jo negovati, in sicer tudi prek spodbujanja raziskovanja fenomena umetniških kolonij prek seminarskih in diplomskih nalog. Dodajmo še eno mnenje Milene Koren - Božiček: "Programi in koncepti kolonij so različni, vendar vsi ustvarjamo zbirke in ohranjamo izvirno ime srečevanj, ki je predvsem značilna oblika za preteklo obdobje bivše države, vendar je očitno dobra praksa, ki je vredna ohranjanja."