Gre za čudaške, občasno nadrealne in fantastične pripovedi različnih dolžin, ki se večkrat kot ne zdijo onstran realnosti, z rahlo zamaknjenim, celo deformiranim pogledom, ki navdušuje s humorjem in občasno grotesko.

Prevajalci Bizarnih zgodb v en glas poudarjajo, da je pridevnik bizaren v poljskem jeziku izredno redek, tako rekoč neznan, ter da je pisateljica za potrebe zbirke preoblikovala francoski izvirnik. Kakor koli, zbirka desetih zgodb se ves čas giblje med realizmom in nadrealizmom, s ščepci futurizma in premišljeno pripovedno disonanco, ob katerih vsakdanje situacije in življenjske zgodbe postajajo rahlo neobvladljive. Upal bi si celo trditi, da je izraz "bizarne zgodbe" pretiran, celo zavajajoč, da bralca nehote pripravi na porcijo radikalnejše proze in situacij, ki bi jim lepše pristajal predikat čudaškosti.

Olga Tokarczuk se enako suvereno giblje v sodobnih zgodbah, ki govorijo o androidih, kloniranju, presajanju organov ali privilegiranosti razvitega sveta, kot v zgodbah iz poljske zgodovine, npr. v Zelenih otrocih, postavljenih v 17. stoletje, čudoviti pravljici in obenem pisateljičini klasični pripovedi o razmerju med naravo in človekom. Ne kakršnim koli človekom, temveč človekom na obrobju, ki tega sveta ne razume, zato na neki točki na pomoč pokliče samega Bralca, računa namreč, da "mu bo Bralec pomagal doumeti tisto, kar se je tistikrat tam zgodilo in kar bi sam težko razumel, saj nas periferije sveta za vedno zaznamujejo s skrivnostno nemočjo".

Kot je v zbirkah navada, nekatere zgodbe naredijo večji vtis, druge manjšega. Tiste krajše, dolge od pet do deset strani, so v vsakdanih banalnostih najbolj duhovite, npr. Ozimnica in Šivi, v katerih se dva moška po smrti mame oziroma soproge ukvarjata z neskončno zalogo vloženih kozarcev, filozofskim vprašanjem okroglih poštnih znamk in šivi na svojih nogavicah. Zgodba o šivih med drugim odpira zanimivo vprašanje časa, ki ga Olga Tokarczuk sicer obravnava kot spreminjajoč se fenomen.

Če junak Šivov, ki zavrže svojo staro kramo, trdi, da se je znebil dela svojega življenja, "amputiral svoj čas, svojo preteklost", potem junakinja morda najboljše zgodbe Gora vseh svetih, priznana, a umirajoča otroška psihologinja, razlaga, da ljudje pravzaprav nočejo poznati prihodnosti ter da človek, "rojen kot bomba različnih potencialov", v času odraščanja že doživlja regresijo; zanjo čas odraščanja sploh ni bogatenje in učenje novega, "pač pa zaporedna eliminacija možnosti". Povedano drugače, psihologinja ne preiskuje tega, kar v razvoju pridobimo, temveč to, kar izgubljamo. In izgubljamo človečnost, empatijo, solidarnost do drugih, duhovno bogastvo, trdi pisateljica, ki je v vse te nenavadne zgodbe in iracionalne situacije nevsiljivo vpletla svoje prepoznavne teme: ekološko ozaveščenost, skrb za živali, pozitiven odnos do staranja, asocialnost človeka v tehnološki družbi (kar jo zelo približa kratkim zgodbam Kurta Vonneguta) in nenehno spreminjajoče se človeško ali živalsko telo.

Ne preseneča, da je Olga Tokarczuk prezgodaj sklenjeni življenjski cikel krav, posledico onesnaženja oziroma "človeškega napredka", na neki drugi točki pospremila z besedami: "ostane to, kar je večno. Smeti."

Iz oddaje S knjižnega trga.