"Moramo preklopiti, in to hitro. To je po mojem mnenju največja zgodba našega časa – razprava o prehodu iz revščine v prosperiteto in zmožnost znanosti, da obvlada sodobne zahteve po več in več energije." To je Oliver Stone letos aprila zapisal v svoji izjavi, s katero je na pot v kinematografe pospremil film Nuclear Now.

Onesnažen zrak terja več žrtev, kot jih je do zdaj jedrska energija
Stone meni, da je strah pred jedrsko energijo odveč. Pravi, da so tri najbolj znane nesreče v jedrskih elektrarnah, to so tiste v Černobilu, Fukušimi in na Otoku treh milj, terjale veliko manj smrtnih žrtev, kot pa jih je do zdaj povzročilo globalno onesnaženje zraka zaradi uporabe premoga in drugih fosilnih goriv.

Soočenje s fosilnimi gorivi, ki segrevajo naš planet, naj bi pomenilo tudi soočenje in zoperstavljanje vplivu velikih naftnih družb in taktikam, ki so več generacij omogočale bogatenje majhne skupine korporacij in posameznikov. Rešitev vidi v jedrskih elektrarnah, katerih manjše različice – tako lahko beremo na spletni strani filma – je danes možno izdelovati množično in z majhnimi stroški.

Režiser z dostopom do jedrske industrije
Stone je imel privilegij, da je za potrebe filma dobil dostop do jedrske industrije v Franciji, Rusiji in v ZDA. Nekoliko mu je žal, da mu to ni bilo dano na Kitajskem, saj meni, da sta na področju razvoja jedrskih elektrarn trenutno najnaprednejši Rusija in Kitajska.

Poudarja tudi različen odnos različnih držav do jedrske tehnologije, kar naj bi bila tudi posledica propagande. Medtem ko denimo Francija in Švedska investirata v jedrsko tehnologijo; sploh Francija, kjer deluje 56 reaktorjev in kjer že od sredine 80. let jedrske elektrarne proizvajajo največji delež električne energije.

Histerija zaradi jedrskih elektrarn
Povsem drugače velja denimo za, kot po poročanju Al Jazzere pravi Stone, ZDA, Japonsko in Nemčijo, ki se odmikajo od jedrske tehnologije. V ZDA naj bi vladala prava histerija glede jedrskih elektrarn, pa čeprav se ni zgodila – tako Stone – nobena večja jedrska nesreča. No, treba je omeniti, da nesreča na otoku treh milj veja za tretjo največjo jedrsko nesrečo. Eden od dveh reaktorjev se je namreč deloma stalil in prišlo je do izpusta manjših količin radioaktivnosti v okolje. Treba pa je dodati, da nesreča ni imela opaznejših posledic za zdravje ljudi. Vseeno je povzročila veliko paniko, dolgoročno nezaupanje v jedrske elektrarne in tudi proteste proti jedrski tehnologiji.

Propaganda za fosilna goriva
Kot primer preračunljive propagande, ki je dolgoročno spodbujala odpor do jedrskih elektrarn, Stone navaja Rockefellerjevo fundacijo, ki je zaradi podpore denarja naftne industrije spodbujala študije, ki so svarile pred nevarnostmi radioaktivnosti. Film Nuclear Now sicer konstatira, da tovrstne študije zanemarjajo dejstvo, da se radioaktivnost pojavlja tudi v naravi.

Hollywood zoper jedrsko tehnologijo
Stone si bo s filmom zagotovo nakopal srd mnogih. Za ameriško histerijo namreč krivi tudi Hollywood. Kot so v članku o Stonovem projektu zapisali v britanskem Guardianu, naj bi šlo 'vse narobe' od sredine 20. stoletja, ko se je, v kontekstu hladne vojne in razvoja jedrskega orožja, začelo civilno jedrsko tehnologijo povezovati s tem orožjem. Poleg tega so v Hollywoodu začeli snemati znanstveno-fantastične filme s "fosforentnimi fanatiki in zlikovci, ki 'vihtijo' jedrske bombe" in kjer je dogajanje obetalo 'sodni dan'. Pomislimo samo na filma Dr. Strangelove (1964) ali Silkwood (1983).

Mnogih tudi ne bodo razveselile pohvale ruskega jedrskega programa, in sicer tudi na ozadju tega, da je leta 2017 (torej že po ruski zasedbi polotoka Krim) Stone izdal serijo intervjujev z ruskim predsednikom Vladimirjem Putinom, za katerega je tudi dejal, da je dober voditelj za Rusijo, in da ga imajo ljudje radi.

Jedrska energija naj bo imenovana za zeleno energijo
In zagotovo se bo marsikomu zdela sporna Stonova teza, da bi bilo jedrsko tehnologijo treba vključiti med 'zelene', torej ekološke tehnologije. Režiserjevo vero v jedrsko tehnologijo podčrta tudi to, da je Marie Curie, znanstvenica, ki je preučevala radioaktivnost, vredna svetniškega naziva.

Kar se tiče aktualnega geopolitičnega dogajanja, pa Stone obžaluje, da bi vojna v Ukrajini in naraščajoča trenja med Rusijo in ZDA lahko še bolj otežili razvoj jedrske tehnologije.

Izhodišče za film Nuclear Now je bila sicer knjiga A Bright Future: How Some Countries Have Solved Climate Change and the Rest Can Follow (Svetla prihodnost: Kako so nekatere države rešile problem klimatskih sprememb, druge pa jim lahko sledijo), ki sta jo napisala švedski jedrski inženir Staffan A. Qvist in ameriški profesor mednarodnih odnosov Joshua S. Goldstein. Slednji je tudi soavtor scenarija za film. Ta je sicer premiero doživel na lanskem beneškem filmskem festivalu.