Damienu Hirstu gre slabše kot britanskemu gospodarstvu. V poročilu o 'donosnosti' njegove umetnosti je Economist zapisal, da se je promet z njegovimi deli med letom 2008 in 2009 zmanjšal za kar 93 odstotkov, da je povprečna cena posameznega dela z 831.000 dolarjev (637.407 evrov) padla na 136.000 dolarjev (104.317 evrov) in da gredo trenutno dobro v promet le še njegove 'nedolžne' dekorativne slike iz metuljev. In to predvsem tiste, pri katerih je Hirst uporabil le krila metuljev in ki tako spominjajo na podobe, ki nastajajo v kalejdoskopu. Ko se je predvsem letos skušal izkazati s 'pravo' rokodelsko umetnostjo, in sicer s slikami na temo lobanj v slogu Francisa Bacona, in ko se je torej nekoliko odvrnil od zanj značilnega 'tovarniškega načina dela', ko po njegovih zamislih dela ustvarja truma zaposlenih, je naletel na zelo slab odziv. "Hirst, renesančni človek? Očitno ne." To je bila ena od značilnih kritik.
Razvpita dražba na 'prekleti dan'
Lahko bi tudi rekli, da se je padec Damiena Hirsta moral zgoditi. Razvpita dražba njegovih del, na kateri je leta 2008 v 24 urah razprodal svoja dela v skupni vrednosti 270 milijonov ameriških dolarjev (207,1 milijona evrov), je namreč potekala prav na 'prekleti' dan, ko se je rušil finančni imperij bratov Lehman. Ko so se borzniki na Wall Streetu držali za glavo, je le nekaj kilometrov stran, v newyorškem domicilu dražbene hiše Sotheby's, Hirst triumfiral. Že tedaj so nekateri natolcevali, da gre za 'hudičev posel', s katerim Hirst v svojem pohlepu ruši 'pravila' prodaje svoje umetnosti. Na umetniškem trgu namreč obstaja dvoredno trgovanje. Tako imenovani primarni trg z novimi deli še živih umetnikov je običajno v domeni galeristov, ki te umetnike zastopajo, sekundarni trg pa so dražbe, na katerih skušajo v promet spraviti predvsem nekoliko starejša dela, ki so že vsaj enkrat zamenjala lastnika. Če pa se umetnik odloči, da bo še sveža dela prodal na dražbi, se tega loti z namenom, da bi napaberkoval nekaj denarja za dobrodelne namene. No, Hirst je na dražbi prodajal sveža dela za lasten zaslužek in s tem ob živce spravljal svoje galeriste ... A ti so bili nemočni.
Še dobro da obstaja Daljni vzhod
Poznavalci, med njimi tudi člani vplivnih zbirateljev iz sirijsko-judovske družine Mugrabi, ki navsezadnje premore največjo zbirko Warholovih slikarskih del na svetu, sicer verjamejo v Hirsta. Menijo, da bo na dolgi rok vendarle ostal uspešen. Velik potencial ima predvsem na Daljnem Vzhodu, bolj natančno na celinski Kitajski, kjer so ljudje preprosto 'mahnjeni' na vse, kar je na veliko oglaševano in modno. Tako je bila tudi v letu 'hirstijanske recesije' na majskem sejmu sodobne umetnosti v Hongkongu 'stojnica' s Hirstovimi deli ena najbolj obleganih. In poleg celinskih Kitajcev so se med kupce Hirstovih del vpisali tudi Tajvanci in Korejci. Logično. Samo poglejte si kičasto in pogosto otročje naivno korejsko popularno kulturo in takoj bo jasno, zakaj se je edicija 1.000 identičnih minikopij Hirstove zloglasne diamantne lobanje - vsak kos stane 950 dolarjev (729 evrov) - tako dobro prodajala.