Oglas
Josef Grainer je bil nadzornik gradbenih del v Peenemündeju na otoku Usedom v Baltskem morju. Natančno je fotografiral, kako so močvirnato obalo utrjevali z betonom in z betonskimi piloti. Oziroma bilo je malo drugače. Najprej so porušili 90 odstotkov hiš v stari vasi, nato so vlili 2.195 pilotov in nato so uredili teren za preizkušanje raket. Potem ko je Wernher von Braun, tisti, ki je trideset let pozneje najprej Američane kot junak Disneyjevih zabavno-izobraževalnih programov prepričeval o nujnosti investiranja v razvoj raketne tehnologije, obenem pa prispeval odločilna spoznanja za realizacijo poleta na Luno, kot primerno lokacijo za svoje raziskave izbral Peenemünde, so tam zgradili največji vojaški razvojni center v Evropi.
Med letoma 1936 in 1942 je bil Peenemünde orjaško gradbišče in o tem priča album z več kot 200 fotografijami, ki so ga odkrili šele nedavno. Zdaj ga ima v lasti Zgodovinsko-tehnični muzej Peenemünde, ki je nekaj izmed teh fotografij tudi razstavil na razstavi Grajeno za večnost ...? (Gebaut für die Ewigkeit ..?). Za potrebe vojaškega centra so zgradili celo novo elektrarno. Energijo, ki so jo tam proizvajali, so potrebovali predvsem za proizvodnjo tekočega kisika. Ta je bil pomembna komponenta v pogonski mešanici za 'paradni produkt' Wernherja von Brauna, za raketo A4, bolj znano kot V2. To je bil seveda znameniti prvi človeški proizvod, ki je poletel v vesolje, obenem pa smrtonosno orožje, s katerim so Nemci najprej hoteli zrušiti Anglijo. Na njihovo žalost so se rakete preveč rade vnele in zgorele ob vstopu v atmosfero in tako so bile veliko bolj potratno kot pa učinkovito orožje. A bile so osnova, iz katere je von Braun razvijal svoj raketni program, ki je privedel do poleta na Luno.
Češki in poljski delavci pač niso podpisali pogodbe
Direktor muzeja Peenemündeju Christian Mühldorfer-Vogt je omenjeno elektrarno označil za simbol nacističnega gigantizma, vendar pa so podoben simbol bili tudi ogromni objekti, v katerih so med drugim v bednih razmerah živeli tudi delavci. Štetje iz novembra 1941 govori o 4.400 delavcih, ki so bili registrirani kot pogodbeni delavci, v resnici pa je šlo za prisilno delo. Ne nazadnje je šlo za delavce s Češke in Poljske. Ti v nacistični Nemčiji pač niso podpisovali delovnih pogodb, ki bi določale njihovo plačo. Poleg tega obstajajo zapisi o njihovem do potankosti reguliranem in nadzorovanem življenju tudi zunaj delovnega časa. O tem, kako so ravnali z delavci, pa veliko povejo tudi poročila o nezadovoljstvu z napredkom pri izdelavi raket, saj šibki delavci - interniranci preprosto niso zmogli izdelati dovolj raket. Ampak če se je o delu v Peenemündeju že do zdaj vedelo veliko, pa se o nastajanju tega velikega centra v Baltskem morju ni vedelo skoraj nič. Zato je najdba fotografskega albuma dragocen nov zgodovinski dokument.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje