Tako sodbo je o raketnem inženirju Wernherju von Braunu, ki je najprej za nemški rajh razvijal bojne rakete in ki je bil ob srečanju s Hitlerjem v letih 1939 in 1941 prepričan o firerjevih izjemnih duhovnih sposobnostih ter o njegovem skoraj hipnotičnem učinku na okolico in ki je pozneje znanstveno vodil ameriški program potovanja na Luno, tik po drugi svetovni vojni podal novinar britanskega Daily Maila, ki je s von Braunom delal intervju. Podobno so menili tudi drugi in tak je bil tudi bolj ali manj splošen vtis, čeprav je 'Hitlerjev arhitekt' in minister za oborožitev Albert Speer, podobno faustovsko dvoumna oseba kot von Braun, o von Braunu in njegovih sodelavcih dejal: "Vedel sem, kako velika so bila pričakovanja in upanja mladega izumitelja pri tem poskusu (šlo je za preizkušanje raket A4 oziroma V2, op. P. B.), ki zanj in za njegovo ekipo ni pomenil razvoja orožja, ampak korak v tehnološko prihodnost." (Neufeld, Michael J.: Wernher von Braun – Dreamer of Space, Engineer of War) Dodajmo še von Braunove besede: "Vojaški denar je bila zame edina možnost, da bi sledil poti, ki bi me v prihodnosti pripeljala do poleta na Luno." (ib.)

ikano intelektualko, ki je govorila pol ducata jezikov. In mati je bila tudi tista, ki je Wernherju nekoč za rojstni dan podarila teleskop in v mladeniču sprožila več desetletij nepotešeno hrepenenje po osvojitvi Lune. Še odločilnejši je bil trenutek, ko je Wernher v roke dobil knjigo začetnika raketoslovja, ki je med drugim v svojem pisanju prevzel ideje dolgo pozabljenega in spregledanega Hermana Potočnika Noordunga in ki je pozneje legendarnemu režiserju Fritzu Langu pomagal graditi sceno za znanstvenofantastični film Frau im Mond (Ženska v Luni), Hermanna Obertha, moža iz dežele Sedmograške. Knjiga Die Rakete zu den Planetenräumen (Raketa, ki pelje do medplanetarnega prostora), je Wernherja zelo zanimala, nevestni nižji gimnazijec z nezadostnimi ocenami v matematiki in fiziki pa v njej ni razumel ničesar. V trenutku se je odločil več časa posvetiti obema predmetoma. Napredek je bil tolikšen, da je v 12. razredu v času odsotnosti bolnega profesorja matematike učil 13. razred.

V tem času so bili na sporedu že prvi von Braunovi praktični poskusi izdelave raket. Eden izmed njih se je nesrečno končal s požigom gozda v bližini šole in internata, eden je pokončal vse pridelke v sosedovem rastlinjaku, poskus izdelave vozička na raketni pogon pa se je končal z divjanjem tega nenavadnega vozila med nič hudega slutečimi sprehajalci v parku Tiergarten. Po vseh teh dogodkih nikogar ni presenetilo, ko se je Wernher odločil za študij strojništva, med katerim je nastopil tudi vrhunec nemške raketne manije (okoli leta 1929) in med katerim je skupaj z drugimi berlinskimi raketnimi amaterji nenehno razvijal nove prototipe in se ukvarjal predvsem z vprašanjem izbire pogonskega sredstva raket, o čemer je med drugim pisal tudi v svoji doktorski disertaciji, ki jo je uspešno zagovarjal, star komaj 22 let.

Prihod črne limuzine
Na tem vadbišču se je zgodil morda najpomembnejši dogodek Wernherjevega življenja. To je bil obisk 'črnih mož' v črni limuzini, sodelavcev nemške vojske, ki so von Brauna povabili k sodelovanju pri morebitnem opremljanju vojske z orožjem prihodnosti. Ni dokazano, da je bil trenutek tega obiska povezan s tem, da je prav v približno tem času von Braunov oče kot minister za kmetijstvo sodeloval v ultrakonservativni vladi Franza von Papna. To vlado so posmehljivo imenovali tudi vladni kabinet baronov, saj so v njej zastopani 'častitljivi' možje uglednih rodovnikov nazadnjaško sanjarili o nekakšni obnovi nemškega cesarstva, ob tem pa jim je vodenje države povsem iz rok ušlo, povsem napačno pa so tudi ovrednotili nacionalsocialiste, ki so se takrat že resno pripravljali na skorajšnji prevzem oblasti.

Politično naiven je bil tudi Wernher, ki je želel postati 'vesoljski Kolumb' in ki je bil idejno očitno pod močnim vplivom očeta. Willy Ley, raketni konstruktor in prav tako znanstveni svetovalec Fritza Langa, je leta 1947 o von Braunovih nazorih okoli prelomnega leta 1933 povedal: "/…/ von Braun je takrat menil, da republika ni kaj dosti vredna, nacisti pa da so smešni. To je bil seveda politični položaj nemškega plemstva, ki mu je pripadal von Braunov oče, verjetno pa tudi Wernher." (ib.) Isti mladenič, ki se je posmehoval nacistom, je jeseni 1933 vstopil v jahalno šolo SS-a ("Celotna šola se v času moje povezanosti z njo ni ukvarjala s prav nobenimi drugimi zadevami kot z jahanjem.") in iz ohranjenega dokumenta je razvidno, da je von Braun postal uradni kandidat za vstop v vrste SS-a, katerih član je uradno postal leta 1940, o čemer je pozneje poročal, da je šlo za 'ukaz' oziroma priporočilo samega Himmlerja, ki mu je tudi zagotovil, da mu članstvo v SS-u ne bo kradlo dragocenega časa za razvoj raket. Dogodek je simptomatičen za razvoj razmer v nemškem rajhu in katere morda najbolje ilustrira film Conspiracy (Zarota, 2001, režija: Frank Pierson) o konferenci v Wannseeju, kjer se kažejo vedno hujša trenja med nacistično stranko in SS-om, ki se je pojmoval za novi viteški red in je hotel sčasoma prevzeti vodenje države in ki si je zato na svojo stran prizadeval pridobiti vse 'vodilne ume' nemškega rajha; tako pa tudi Wernherja von Brauna.

Če se povrnemo k tehnološkim prebojem, povezanim s polaganjem temeljev poti na Luno, moramo omeniti polet raket tipa A2 Maxa in Moritza decembra 1934, ki sta bili prvi raketi, ki sta poleteli 2 kilometra visoko in tako von Braunovim možem dokazali, da so na pravi poti. Ključni dogodek je bilo tudi teoretsko zasnovanje prve balistične medcelinske rakete A9/A10 leta 1941, 3. oktobra 1942 pa je raketa tipa A4 (v vojski pozneje poimenovana V2) postala prvi človeško izdelani predmet, ki je poletel do vesolja.

Neumna vprašanja Adolfa Hitlerja in rakete, ki razpadajo
Vse to pa ni takoj prepričalo Hitlerja in vojski je šele spomladi 1941 uspelo doseči, da je bil razvoj raket v Peenemündeju, kamor je prispel tudi Hermann Oberth, sprejet za program najvišje pomembnosti. Hitler je ob obisku Peenemündeja tudi nekoliko razočaral von Brauna, ki se mu je zdelo nenavadno, da je firer, ki ga je sam tako cenil, po ogledu razvojnega tabora postavljal nekoliko neumna vprašanja, odgovore na katera je že med predstavitvijo svojega dela podal von Braun. Ko je Hitler vendar sklenil uporabiti rakete V2 kot enega zadnjih izhodov za Nemčijo v vedno bolj 'neprijetno razvijajoči se vojni', je odredil izdelavo več tisoč raket, za kar pa ni bilo dovolj delovne sile. Ker so šibki interniranci v delovnih taboriščih med zahtevnim delom umirali, je bilo mogoče izdelati le slabo desetino načrtovanih raket; pa tudi te so bile problematične, saj jih mnogo ni zdržalo trenja, ki nastopi ob ponovnem vstopu rakete v atmosfero, zato jih je veliko razpadlo, še preden so dosegle cilj.

"Pakiranje kovčkov" in načrtovanje prebega k Američanom
Da so von Braunu rakete verjetno res pomenile več od politike, potrjuje tudi to, da je že konec leta 1944 začel načrtovati predajo Američanom. Po pričevanju navzočih je dejal: "Popolnoma odkrito lahko govorimo o tem, da sem pripravil prtljago, v kateri je vsa dokumentacija, v njej pa tudi imena sodelavcev, ki jih potrebujem. Svoje storitve in znanje bom ponudil Američanom … in potem bom zgradil svojo vesoljsko raketo." (ib.) Takrat še ni vedel, da Američanov ne bo tako lahko navdušiti za vesoljske polete oziroma da položaj ne bo boljši kot v Nemčiji, kjer se o razvoju (nenačrtnega) vesoljskega programa v navzočnosti firerja ni smelo niti govoriti.

Drugače od pričakovanj ni bilo veliko bolje tudi po prihodu von Braunove ekipe v Huntsville. Nemški inženirji k jedrnim raziskavam sprva niso bili pripuščeni in so smeli le v nekaterih obrobnejših vprašanjih svetovati Američanom. Teh pa pot na Luno tudi ni zanimala toliko, kot bi si von Braun želel. Prvenstveno so se ukvarjali z jedrskim orožjem, raketoslovje pa jih je zanimalo predvsem kot panoga, ki lahko izboljša nosilce tega orožja. Vendar pa je pri tem treba omeniti še eno pomenljivo podrobnost v zvezi s priselitvijo nemških inženirjev v ZDA. V tem pogledu je namreč korektna opazka avtorja biografije o von Braunu Michaela J. Neufelda, in sicer da je vstop nemških inženirjev v ameriški znanstveni program dokaz za to, da je znanje pomembnejše od zločina.

Napad na javno mnenje
O vseh tehnoloških prebojih, ki so bili potrebni do dovršitve potovanja na Luno, na tem mestu ne bo govora. Ko govorimo Wernherju von Braunu in njegovem prispevku k osvojitvi Lune v kontekstu njegovega delovanja v ZDA, je morda treba bolj osvetliti neki povsem drug vidik njegovega angažmaja. Kmalu po ustalitvi v ZDA je namreč von Braun opazil, da je ameriški raketni program finančno zelo podhranjen in razlog za to je poiskal v naravi ameriškega političnega sistema in ameriške družbe. Sklepal je, da vlada manj denarja za vojaške programe, med katerimi je bil do ustanovitve leta 1958 Nase tudi raketni program, namenja zaradi želje javnosti po manjši oboroženosti države. Javno mnenje naj bi bilo torej odločilno pri vsem, o čemer odloča oblast.

PR-akcija – drugi prolog k poti na Luno
Oborožen s tem spoznanjem je von Braun sredi petdesetih na lastno pest zagnal propagandno akcijo za prepričevanje Američanov o nujnosti osvojitve Lune, ki je vključevala tudi pisanje znanstvenofantastičnega romana in sodelovanje z Disneyjevim studiem. Roman je bil sicer okorno napisan, brez 'potrebnih' očarljivih ženskih likov – ton romana je dokaj seksističen in konservativen, saj so ženske predvsem gospodinje in v odločitvah povsem podvržene sodbam moških – in romantike, in je izšel šele mnogo let po tem, ko je bil napisan, govoril pa je o odpravi na Mars. To je dokaj nenavadno, saj je von Braun, ki je po osvojitvi Lune načrtoval polet na Mars do sredine 80. let, dejal: "Osebno bi raje letel na Luno kot na Mars." Luna je bila njegova večna obsesija in zato je bil zanjo pripravljen dobesedno žrtvovati življenje, se 'izgarati'; o njej predavati na srečanjih leta 1951 ustanovljeni Mednarodni federaciji za vesoljske polete in po vseh ZDA ter z Disneyjem snemati oddaje, v katerih je razlagal zakone astronavtike in vesoljskih teles ameriškemu narodu. In res, kot je sredi petdesetih pisal prijatelju: "Nenehno sem na poti zaradi teh televizijskih in radijskih oddaj. Vesoljske rakete so hit!"

Naj se zgodi drugi projekt Manhattan
Do leta 1955 se je tako podpora ljudstva vesoljskim poletom občutno povečala, odločilen za večje navdušenje oblasti pa je bil tudi sovjetski preboj v vesolje, ki je Američanom ukradel mnogo razlogov za razkazovanje samozavesti. Zato pa je toliko več samozavesti pridobil von Braun, saj je vse nakazovalo, da je imel od vsega začetka prav on in ne njegovi ameriški 'skrbniki', ki so si od njega obetali predvsem sodelovanje pri gradnji novega orožja, sam pa je hotel hoditi po svoje. Zato je von Braun, ki je že kot otrok veljal za izjemno očarljivega in spretnega v besedah, odločno dejal, da bi morali v raketni program vložiti vsoto, primerljivo z tisto, s katero so podprli projekt Manhattan, in 'svoj' vesoljski program zvito vključil željo ljudi po večnem miru: "Prevlada v vesolju je sredstvo za doseganje svetovnega miru." V tem kontekstu in v javnem sporu z Miltonom Rosenom, enim izmed vodilnih inženirjev ameriškega vesoljskega programa, pa še: "Poslušajte me, Milt. Američan ste. Vedeti bi morali, da je v Ameriki oglas popolnoma vse … tako kot vi govorite o potovanju v vesolje, se ne bo nikoli zgodilo. Tako kot govorim jaz, pa se bo zgodilo, da se bodo ljudje začeli zanimati za ta podvig in od tega boste vi imeli ravno toliko koristi kot jaz."

Wernher von Braun Superstar
Leta 1958 se začne obdobje neizmerne slave Wernherja von Brauna. Bil je tako rekoč povsod in tudi rakete so bile tako rekoč povsod in očitno tudi v glavah politikov, saj je bil leta 1959 za cilj vesoljskega programa izbrana Luna. Pot na Luno je bila zdaj zares odvisna le še od znanstveno-tehnološkega napredka. Politika ji ni več stala naproti. In julija 1969 je bil von Braun veliki junak v ozadju. Junak, ki mu je slavospev napisal pisatelj in ob Hunterju S. Thomsonu in Trumanu Capoteju eden izmed začetnikov tako imenovanega novega žurnalizma, novinarske naracije, ki se je posluževala upovedovalnih prijemov literature. Mailer je v svoji knjigi o misiji Apollo 11 ob poletu na Luno med drugim navedel von Braunove besede: "Ta dogodek se mi zdi tako pomemben, kot je bil za razvoj človeštva pomemben trenutek, ko se je življenje iz vode preselilo na kopno." Omenimo še, da je bil von Braun tako prepričan o uspehu misije, da se je v tednih pred poletom z družino podal na potovanje po grških otokih, med katerim je med drugim obiskal Apolonov tempelj v Delfih.

Temni lik Jean-Luca Godarda
Z zmagoslavjem ob poletu na Luno se je von Braunova znanstvena kariera bližala koncu. Ko je po poletu dejal, da "človekova usoda končno ni več omejena na Zemljo", je sicer še razmišljal o nadaljevanju programa, ki je med drugim predvideval gradnjo stalne postaje na Luni za 50-člansko posadko do leta 1976 in odpravo na Mars do sredine osemdesetih. Oboje se je ponesrečilo, saj je zanimanje za Luno začelo usihati in po letu 1972 človek ni več potoval na Luno. Zato pa je že sredi šestdesetih nastopilo obdobje vedno bolj kritičnih obravnav von Braunove osebe. Najbolj neposredno se je von Brauna lotil kultni francoski režiser Jean-Luc Godard v znanstvenofantastičnem filmu Alphaville. Eden izmed najbolj zloveščih likov v filmu o totalitarni državi, ki napove vojno vsem državam, v katerih še obstaja ljubezen, se imenuje prof. Leonhard Nosferatu/von Braun. Referenca je očitna.

Brskanj po von Braunovi preteklosti je bilo z dovršitvijo programa Apollo vedno več in von Braun se do smrti leta 1977 ni mogel iztrgati iz sence, ki jo je nanjo metala nacistična preteklost. Vedno več je bilo namreč tudi nekdanjih internirancev v taborišču Dora, ki so vedno bolj senzacionalističnim novinarjem radi pripovedovali, kako je von Braun sam menda nekoč udaril enega izmed njih, ker je med gradnjo ene izmed njegovih dragocenih raket ob nekem zelo zahtevnem manevru stopil na neki sestavni del. Von Braunovega okoriščanja s politiko ni mogoče zanikati, vendar pa je v duhu iskanja ključnih momentov civilizacijskega napredka razumnejše in plodnejše iskati tiste njegove odlike, ki so obrodile enega največjih dosežkov človeške civilizacije. In zato je tudi vredno prebirati besede, kot jih je zapisal ameriški general Braden, pa čeprav zvenijo nekoliko utopično in skoraj panegirično: "Od otroštva sem preziral grški pregovor, da je vojna mati vseh dosežkov. In vseeno sem v svojem življenju doživel mnogo stvari, ki so potrjevale resnico tega grenkega uvida … Verjemite mi, glavni motiv za dejanji tisoče znanstvenikov, inženirjev in delavcev, ki so v zadnjih desetletjih razvijali reaktivna letala, medcelinske rakete in pozneje tudi vesoljske ladje, ni bila diabolična želja po izdelavi uničevalnega orožja, ampak skrito hrepenenje, da bi nekega dne doživeli let k zvezdam." (ib.)

V članku navedeni podatki so vzeti iz knjige: Neufeld, Michael J.: Wernher von Braun - Visionär des Weltraums, Ingenieur des Krieges; Siedler Verlag (München, 2009); izvirnik: Von Braun - Dreamer of Space, Engineer of War; Alfred A. Knopf (New York, 2007)