Picasso se je z Velázquezovo Las Meninas prvič srečal, ko je bil star 14 let. Nikoli ni pozabil te slike in nanjo 'se je spravil', ko je v petdesetih preživljal veliko ustvarjalno in osebno krizo. Vse figure so pokvečene in zlobne, najhujša karikatura je slikar sam. Foto:
Picasso se je z Velázquezovo Las Meninas prvič srečal, ko je bil star 14 let. Nikoli ni pozabil te slike in nanjo 'se je spravil', ko je v petdesetih preživljal veliko ustvarjalno in osebno krizo. Vse figure so pokvečene in zlobne, najhujša karikatura je slikar sam. Foto:
Diego Velázquez: Las Meninas
Velázquezova Las Meninas je ena najbolj znamenitih španskih slik, na katere so Španci še posebej ponosni. Foto: EPA
Pablo Picasso: Portret Stalina
Po drugi svetovni vojni se je kot 'vsak pravi' levičarski umetnik v Franciji včlanil v francosko komunistično partijo. Ob Stalinovi smrti pa je narisal Stalinov portret za naslovnico revije francoskih levičarskih intelektualcev Les lettres francaises.
Pablo Picasso: iz serije Vollardova suita
Preproste in sklenjene konture v Picassovi risbi iz obdobja serije Volardova suita so nekateri tudi zaradi neoklasicističnih profilov figur poskušali povezati z risbo poznega neoklasicista Ingresa, vendar pa Menaše poudarja predvsem vez s Picassovim sodobnikom Matissom.
Pablo Picasso: Pokol v Koreji
Ob koncu druge svetovne vojne sta Picassa prizadela dva dokaza človeške krutosti - uporaba atomske bombe in koncentracijska taborišča. To njegovo ogorčenje nad človeštvom je izrazil tudi v sliki Pokol v Koreji, katere kompozicija je povzeta po ...
Francisco Goya: 3. maj 1808
... Goyevi sliki 3. maj 1808. Ta v slikarstvo vpelje pomemben motiv 'zlobne' luči, ki sovražniku pomaga pri pokolu nedolžnih žrtev.

Angleški slikar David Hockney je o svojem heroju Pablu Picassu nekoč zapisal: „Obstaja splošni konsenz, da je bil Picasso zares velik umetnik in da se moramo ozreti h kar najboljšim umetnikom, da bi našli njegovemu primerljivo delo: h Goyi, k Rembrandtu, k Velazquezu.“ Ta citat se zdi zelo primeren za uvod v prispevek o predavanju umetnostnega zgodovinarja dr. Leva Menašeja na temo Picasso in stari mojstri, saj so bili omenjeni prav vsi slikarji iz navedene trojice.

Variacije na Velázquezovo Las Meninas
Začeti želim pravzaprav pri koncu predavanja, kjer je Lev Menaše izpostavil morda najbolj lucidno referiranje Picassa na delo katerega od znamenitih starih mojstrov. V letu, ko je Picasso ilustriral bržkone najbolj znano knjigo o umetnosti bikoborbe Tauromaquia Pepeja Illa (del teh ilustracij je na ogled tudi na razstavi v ljubljanskem Mestnem muzeju), se je namreč Picasso „skoraj mesarsko spravil na Velázquezovo Las Meninas“ (Menaše). V tem času je Picasso po Menašeju preživljal verjetno najhujšo ustvarjalno krizo v svojem življenju, začel je dvomiti o svojem slikarstvu in po kubističnem obdobju ni več našel odločne linije. Ta kriza, ta skoraj stud se je izrazil v njegovem parafraziranju znamenite Las Meninas, pri čemer vse figure postanejo neznansko hudobne, najhujša karikatura pa je slikar sam, torej tisti, ki niti ne ve točno, kaj počne.

Dobra terapija z Velázquezom
Bes, s katerim se Picasso spravi na Velázqueza in na njegovo mojstrovino, ki jo je Picasso nosil 'nekje tam zadaj' od prvega ogleda njene reprodukcije pri kakšnih 14 letih, je pravzaprav terapija, s katero se prebija skozi trpljenje, ki ga poleg dvoma o svojem slikarstvu stopnjuje še dvom o sebi kot ljubimcu in zapeljivcu. Ko se je leta 1953 končal njegov zakon s slikarko Francoise Gilot, se je namreč Picasso začel spraševati, ali se ženske po njem ne vesijo več le zaradi njegovega slovesa in denarja, saj je vendar zelo verjetno vedno bolj videti kot prismuknjen starec. S temi dilemami se je Picasso spopadal s slikanjem in prav v seriji variacij na temo Las Meninas lahko vidimo dobrodelen učinek te terapije; Picasso postaja manj nasilen, tema je vedno bolj subtilno manifestirana, na koncu preide skoraj v zabaven dovtip, iz katerega resda izginejo skoraj vse figure, pes pa v ospredju ždi kot prikupna lisička.

Na primeru Picassovega ukvarjanja s sliko Las Meninas velja omeniti še eno posebnost Picassovega raziskovanja tradicije. Menaše pravi, da se Picasso bodisi ukvarja s posameznim starim mojstrom, čigar delo tematizira v povsem sodobnem slogu, ali pa se z jasno navezavo na tradicijo ukvarja le s trendi v posameznih preteklih obdobjih. Predvsem ko gre za Picassovo risbo, so umetnostni zgodovinarji radi izpostavljali njegovo navezavo na neoklasicizem; še posebej to velja serijo Vollardova suita, ki jo prav tako lahko vidimo v Ljubljani.

Hoteli so ga 'spraviti' z Ingresom
Pri Vollardovi suiti gre za niz 100 grafik, ki so ime dobile po Ambroisu Vollardu, francoskem zbiratelju in trgovcu z umetninami, ki je stal tudi za nastankom teh risb. V sicer zelo jasnih Picassovih potezah in sklenjenih konturah so radi iskali sledi Ingresa, vendar pa je pravo vez med obema slikarjema po Menašeju težko najti; tudi sicer Picassova risba nima podobnikov med 18. in 19. stoletjem, čeprav se je Picasso v resnici oziral vse do poznega 18. stoletja. Zato pa je Picassa mogoče primerjati s sodobniki. Ko govorimo o risbi, je to predvsem Matisse, ki pa je sam zares odkrito hvalil Ingresa, mu izrekel svoj dolg in zapisal, da Ingresa ceni tudi zato, ker ta slikar, ki je bil poosebljenje poznega neoklasicizma in akademizma, „uporablja čiste barve, ne da bi jih pokvaril“.

Pogled k izjemnemu risarju Matissu
Menaše je poudaril, da je Matissova preprosta risba najbližje Picassovi, ob tem pa je omenil tudi zanimiv 'neenakomeren' odnos med obema slikarjema, ki ju vedno znova postavljajo enega ob drugega v 'tekmi' za najboljšega slikarja 20. stoletja. Medtem ko se Matisse za Picassa in njegove 'izume' ni menil (le v neki bolj temačni fazi je uporabljal pristope sintetičnega kubizma), pa je Picasso natančno spremljal 'sopotnika', se zavedal njegovega dela in vpliva in nanj tudi na neki način odgovarjal. V risbi je bila to zanj morda najtežja naloga, kajti Matisse je bil zares izredno spreten in hiter risar, ki je znal tudi 'krotiti' svojo roko, medtem ko je Picasso, ki je sicer tudi zelo dobro risal, risbo pogosto zelo zakompliciral. Vollardova suita je v tem izjema in se tako tudi najbolj približa Matissovi potezi.

Lev Menaše je izpostavil še eno Picassovo risbo, ki pa je izrazito idealistična in ki nas že popelje do idejnih oziroma ideoloških vplivov na Picassovo delo. Gre za Picassov portret Stalina, ki je bil objavljen na naslovnici revije francoskih levičarskih intelektualcev Les Lettres Francaises ob Stalinovi smrti. Picasso je namreč po drugi svetovni vojni vstopil v francosko komunistično partijo. Ta je bila ponosna na slavnega tovariša, v bistvu pa jo je Picasso tudi spravljal v zadrego, saj je bil kot vrhunski predstavnik modernističnih smernic tako tudi vrhunski predstavnik umetnosti, ki so jo komunisti zavračali kot buržoazno in dekadentno. Svoje politično stališče je Picasso izražal tudi v drugih slogih. Zanimiva je pogosto pozabljena slika Pokol v Koreji, kritika ameriške intervencije na Korejskem polotoku, ki jo pogosto označujejo kot ekspresionistično v slogu.

Posnetek Goyevega 3. maja 1808
V zvezi s to sliko Menaše izpostavi očiten Picassov sklic na Goyo. Kompozicija je namreč posnetek kompozicije znamenite Goyeve slike 3. maj 1808, s katero je Goya naslikal poklon španskemu odporu med okupacijo Napoleonove vojske. Na desni strani kot vojaški stroj stojijo anonimni vojaki, na levi razgaljene, individualizirane žrtve, ki jih osvetljuje zlobna luč. Na to zlobno luč, ki sovražnikom pomaga videti žrtve in jih pobijati, Menaše pozori kot na veliko Goyevo invencijo. V zgodnejši tradiciji je bila namreč luč vodilo, oznanilo razsvetljenja, spoznanja, nečesa dobrega, božanskega … V sliki Pokol v Koreji te izdajalske luči, ki med drugim zaznamuje Picassovo Guernico, sicer ni, je pa slika izraz določenega pesimizma, ki ob osebnih krizah ter spoznanju apokaliptičnega potenciala atomske bombe in človekove krutosti, zmožnosti, da gradi koncentracijska taborišča, določila Picassov dokaj bridki slog petdesetih let, o katerem smo že spregovorili.

Prav vpogled v Picassov dialog z nekaterimi sopotniki ali pa starimi mojstri nam tako pomaga odkrivati Picassa, ki ni bil le zvezdnik med umetniki, zabavni ekscentrik, hiperproduktivni umetnik, ampak tudi čuteč človek, dovzeten za grozo, ki se je odvijala ob njem, ki je doživel dve svetovni vojni, špansko državljansko vojno oziroma poligon modernega orožja ter tudi večji del klanja v Indokini.