Namesto za opolnomočenje se pri svojem delu v polju uprizoritvenih umetnosti zavzema za podajanje moči dalje. Prav na to temo bo tudi v soboto vodila delavnico, ki bo potekala v okviru četrte izvedbe platforme za internacionalizacijo sodobnih uprizoritvenih praks Trigger. Pripravljajo jo v Gledališču Glej v sodelovanju s Centrom za kreativnost (CkZ).

Delavnica je zasnovana kot povzetek njene serije delavnic Avanture v domišljiji za spremembe. V središče postavlja novo osmišljanje strukturne dinamike moči in podnebno krizo kot ključna dejavnika za kakršno koli družbeno spremembo.

Pippa Bailey se je rodila v Londonu, odraščala v Avstraliji in se vrnila v Združeno kraljestvo leta 1998, da bi pomagala pri vodenju alternativnega muzejskega projekta na južnem bregu Londona. Od tedaj je vodila festivale, zgradila večumetniško središče, kurirala galerije in pogovore, poletela na Luno, organizirala Total Theatre Awards na edinburškem festivalu Fringe. Razvila je BiDiNG Time, mednarodni participativni gledališki projekt, ki usmerja pogled v sisteme, ki se odzivajo na okoljsko in gospodarsko krizo. Kot producentka je sodelovala z več neodvisnimi avstralskimi umetniki, med drugim z Ghenoo Gelo, Nakkiahom Luijem, Amrito Hepi, Martinom del Amo. Kot pravi, je navdušena nad kulturo, ki v svoje delovanje vključuje podnebne ukrepe za ustvarjanje pravične in trajnostne prihodnosti.

Vabljeni k branju pogovora.

Kako so nastale vaše delavnice Avanture v domišljiji za spremembe? Kaj vas je spodbudilo k temu, da se umaknete iz produkcije in začnete ozaveščati kulturni sektor o razmerjih moči?
Pravzaprav se je začelo tako, da so me odpustili kot vodjo festivala ChangeFest, usmerjenega v družbene spremembe, katerega vsa premisa je pogajanje o razmerjih moči. Ukvarjali smo se s tem, kako dati glas in priložnost skupnostim deprivilegiranih, ki so sodelovale s festivalom. No, šlo je za to, da sem bila očitno preveč dobra v tem, podajanju moči dalje. (Smeh.) In ko rečem podajanje moči, ne mislim na opolnomočenje, ki je zame posebno problematičen izraz.

Delali smo z avstralskimi staroselci, saj v avstralski kulturi potekajo veliki procesi okrog tega, kako na novo razporediti moč. Sama sem predvsem vlagala napore v to, da bi imela organizacija na vseh ravneh prav razporejeno moč, imenovala sem kodirektorja festivala, razdelila svojo plačo na dva dela, usmerjala vse napore v reprezentacijo staroselske populacije. In to je v Avstraliji zelo zahtevno, ker so strukture kolonialne in hierarhične.

Prepričana sem, da moramo moč predati skupnosti. Profesionalno in zasebno me zanima, kako pretrgati strukture, predati moč skupnosti in se posledično tudi umakniti s funkcij, če je čas za podajanje moči dalje. V zadnjih letih sem se zavedela, da je to moja funkcija – da se kot bela, srednjeletna ženska iz srednjega razreda moram umakniti. Postala pa sem navdušena nad tem, da bi o premeščanju moči začela pripravljati delavnice in druge načine ozaveščanja posameznikov in organizacij.

Sorodna novica Platforma Trigger tokrat z uprizoritvami okoli 50 ustvarjalcev slovenske neodvisne scene

Pravite, da ste proti besedi opolnomočenje. Kaj ta pomeni v nasprotju z izrazom "podati moč dalje"?
Mislim, da ima opolnomočenje malce pokroviteljski prizvok. Kot da bomo dali nekaj moči tistim, ki je nimajo, vendar pa ne bomo dopustili, da bi to zmotilo naše strukture. Seveda, ker to bi pomenilo, da bi se morali spremeniti tisti na položajih moči. Na vrsto načinov smo na poti k temu, da bi morali nujno začeti govoriti o redistribuciji moči, ne pa o naraščanju moči vseh. To je tako, kot bi želeli dvigniti zmožnost vseh, da konzumirajo. Gre za prazen koncept.

Ko govorite o redistribuciji moči, s tem ne mislite le tega, kdo bo imel glas?
Ne, govorim o denarju in funkcijah.

Kako ste sami zagnali premike struktur v svojih delovnih okoljih?
Vedno sem delala s staroselci in v prostorih vključevanja, z ljudmi iz kultur, ki so sistemsko zatirane. Prišla sem do točke, ko sem morala sama narediti stvari, tudi če mi jih ne bo nihče pokazal. Dobra plat dela v kreativnem sektorju je ta, da znamo vaditi. In zdaj moramo vaditi nove pristope. Jasno mi je postalo, da moram tudi početi vse to, kar zagovarjam. Šele ko imamo primere, postane jasno, kaj je mogoče. Tudi če ne gremo vedno tako daleč v novih prijemih, kot gre kdo drug. Majhni koraki so v redu. Močno me je zaznamovalo to, da sem precej časa živela v Angliji, kjer so močne razredne strukture. Tam sem zaradi svoje dvojne "identitete" brez slepil videla, kaj pomeni imeti moč.

Dvojne identitete?
Ker sem bila kolonizirana in kolonizatorka. Ker sem bila obenem iz Anglije in Avstralije.

Občutek imam, da to lahko tudi ne bi bilo dovolj za to, da bi postali tako občutljivi na nepravično razporejene moči. S tega položaja običajno ne sledi zagnanost za spremembo družbenega ustroja.
Za mojo občutljivost sta bili ključni dve stvari, najprej to, da so me kot otroka ustrahovali, in kot drugo, da sem bila žrtev posilstva. V večini pogovorov, ki jih imamo v polju kulture prav zdaj, imam tako zelo osebne izkušnje. To me senzibilizira, vendar pa se je zgodilo že tako dolgo nazaj, da ni več moja aktualna resničnost. Zato se lahko močno distanciram in vidim to kot svojo službo, ne travmo. In še nekaj ključnega se je zgodilo. Vse življenje sem se močno trudila za delo, za dovolj denarja, za funkcije in nikoli se mi ni zdelo, da sem "že tam". Potem pa sem se nenadoma zavedela, da sem se prebila v položaj moči, tudi če nimam tega občutka. Če želim videti spremembe v svetu, je tako zdaj moja naloga, da ugotovim, kaj lahko naredim za to. Ker imam dovolj moči.

Kaj konkretno vidite kot naloge osebe, ki ima dovolj moči?
Veliko položajev, ki so jih tradicionalno v glavnem zasedali moški, so prevzele ženske, še posebno v neodvisnem kulturnem sektorju. A se strukture ob tem niso zares spremenile, vsaj ne v veliki Britaniji in v Avstraliji, ki ju najbolje poznam. Tukaj je še veliko dela. Slovenskih razmer ne poznam dobro, vendar pa je, kot slišim, veliko zagnanosti, da bi se te strukture razgibale.

Ena največjih težav ostaja neplačano delo žensk, sem vnukinja feministk, a ne vem, ali se je od njihovih časov v tem smislu kaj spremenilo. Še vedno nismo rekli, da je gospodinjsko delo nekaj vredno. Vse smo želele obleči delavska oblačila, ker je bila tam moč. Postavile so se nove ločnice, med ženskami, ki hodijo v službo, in tistimi, ki ostajajo doma. V Angliji je socialna ločnica med ženskami, ki delajo, in tistimi, ki ne delajo, tako jasna! In to je napačen boj. Noro je, da tako postavljamo ločnice med seboj, medtem ko bi se morali bojevati s patriarhatom.

Večina žensk, ki dela v kulturnem sektorju, še vedno vsakodnevno prehaja mejo med kariero in materinstvom. Kako ločiti delo in zasebnost, če imaš otroke? Kako postaviti meje svojemu službenemu času? Vse to mora postati del pogovorov o kriznem menedžmentu na delovnem mestu.

Kje vidite temelje ponesrečenih razmerij moči v kulturi danes?
Strukture moči niso deležne analize in raziskav, obstaja veliko neznanje na tem področju. Ker sem začela svojo pot kot umetnica, je v meni osnovna želja po spremembi razmer za umetnike. Prav zato sem tudi postala producentka.

V 70. letih prejšnjega stoletja so v Avstraliji in v Veliki Britaniji nastajale organizacije, v zraku je bilo veliko upanja, bil je dober čas, hipijevstvo. Nato pa je v 80. letih kulturni sektor začel posnemati korporativni sektor. Vanj je začel vstopati kapitalistični model: marketing, komercialni potencial zgodbe, administracija. V 90. letih se je temu pridružilo zbiranje sredstev, zatem pa produkcija in kuriranje. Skozi ta proces se je umetnik bolj in bolj odmikal od menedžmenta in odločevalcev, vseh, ki govorijo jezik birokracije.

In težava je v tem, da so umetniki prek tega vedno manj lastniki svojega dela?
Ja, glavni obrat je zame natanko v tem. Ko sem začela veliko govoriti o vsem, kar odtujuje umetnika od svoje umetnosti – denimo o marketingu in birokraciji –, sem ugotovila, da ljudje ne želijo slišati teh pomislekov. Kolikor sem do zdaj izvedela o slovenskem prostoru, se dogaja internacionalizacija, v kulturni sektor se vpletajo EU-skladi in podobne reči. Ljudje se razveselijo novosti, ki prihajajo od drugod, ne da bi obenem analizirali strukture. To je ista težava, kot so jo imeli staroselci v Avstraliji, in pravzaprav tudi feminizem: ljudje se razveselijo tega, da so priznani od skupin z večjo močjo, nikogar pa ne zanima, kako se bodo ohranjale iste strukture in iste težave. Moj cilj je, da se začnemo zavedati, koliko moči imamo v organizacijah ali družinah, in da vklopimo domišljijo za to, kako bi se lahko stvari vsaj malo spremenile.

Vaše delo se prepleta na področjih kulture in okoljevarstva. So razmerja moči v našem odnosu do okolja podobno postavljena? Okolje je šibki člen, brez moči, ujeto v strukture, ki delujejo proti njemu?
Eden od razlogov mojega dela s staroselci je ta, da imajo povsem drugačen odnos do narave, kar je tudi del njihove kulture. Narava je zanje kot družina, do katere obstaja izredna odgovornost, da bi jo zaščitili. Obenem razmišljajo transgeneracijsko in upoštevajo svoje prednike, s čimer vzpostavljajo občutek razširjenega časa. V Avstraliji se je v zadnjih desetih letih veliko stvari spremenilo, in sicer s tem, ko so avtohtoni prebivalci začeli dobivati denimo univerzitetne funkcije. Steklo je raziskovanje avstralske zgodovine in lahko se je vzpostavila nova naracija, ki ni več ta, da je bila Avstralija neposeljena, ko so vanjo stopili Angleži in trdili, da je prazna. Trdili so, da prvotni prebivalci ne kmetujejo in ne razumejo agrikulture, zdaj pa se je izkazalo, da pravzaprav so kmetovali, le na drugačen način kot v Evropi.

V svojem delovanju poudarjate, da je pomembno znanja iz okoljevarstva prenesti v kulturo. Na kakšen način?
Obstaja veliko idej, ki jih je mogoče prenesti v sektor uprizoritvenih umetnosti. Poudarila bi osrednje vprašanje, ki je: kako misliti naše vire? Seveda nihče ne želi govoriti o tem, ker bi šli vsi radi na festival na drugo celino z letalom. In seveda sem tudi sama občasno kriva za to. Mislim pa, da tega preprosto ne moremo več početi na star način. Vloga kulture v spremembah, ki jih potrebujemo, je priložnost za druge premike. V kapitalizmu je premalo domišljije za to, kaj sledi. Država, kot je Slovenija, lahko razmišlja, kaj je kultura pridobila v socializmu in kaj v kapitalizmu in kaj od tega je smiselno voditi dalje. Država, iz katere prihajam sama, nima tega vpogleda, saj nima domišljije zunaj kapitalizma. Kot kulturniki imamo odgovornost, da pomagamo ljudem trenirati mišice domišljije.

Kultura lahko postane vadbeno polje za druge sektorje?
Vsekakor.

Kaj konkretno obravnava vaša delavnica v Ljubljani? Kako bodo udeleženci lahko trenirali mišice svoje domišljije?
Gre za nekako futuristično delavnico, ki zajema 200-letno sedanjost. Mogoče jo je izvajati kot zasebnik ali kot del organizacije. Glavna vprašanja so: Kaj si mislil pred dvema letoma o svoji moči? Kaj sta dva velika premika v tvojem življenju? In kakšen je bil odnos do moči dve generaciji nazaj? Domišljija in spomin sta locirana v istem delu možganov, zato je zanimivo razmišljati o dveh generacijah nazaj, ker se pomeša domišljija z zgodbami, ki si jih slišal od starih staršev, ali filmi, ki si jih videl iz tistega časa. Ko to razmislimo, je čas za drugi korak. Kaj od tega lahko posredujemo dalje? Kaj bi bilo mogoče v dveh letih? V dveh generacijah? Kaj bi se lahko zgodilo? Seveda si ne domišljam, da vem konkretno, kaj so glavne stvari, ki jih potrebujejo kulturne organizacije v Sloveniji, ampak bomo skupaj poskušali ugotoviti.

Ampak saj občutka moči in nemoči sta podobna kjer koli na svetu?
Seveda, vsi moramo pogled usmeriti na polje, kjer smo v določeni organizaciji ali skupnosti, in razmišljati o lastni moči znotraj svojega polja, iskati priložnosti, ugotoviti, kaj nas frustrira. Mislim, da potrebujemo spodbude za male premike. In temu je namenjena delavnica. Gre za dogodivščine v domišljiji, vstop v zelo ranljivo in naivno polje, ki ga je težko doseči, če smo cinični, vsevedni in iščemo samo varne rešitve.