Gre za vprašanje minljivosti človeškega življenja. Trije pisatelji so v svojih novih romanih za prizorišče izbrali domove za starejše. To so Sebastijan Pregelj, Milan Petek Levokov in Dušan Merc. Prva dva sta svoja protagonista pospremila z optimističnim pogledom na življenje, staranje in minevanje, Dušan Merc pa se je lotil negativne utopije in izrisal mračni pogled v prihodnost.

V svojem trinajstem romanu Življenje sintagmatov je postavil dogajanje v nedoločen prihodnji čas v dom za starejše državljane z imenom Zlate poljane. V domu živijo oskrbovanci, starejši ljudje, imenovani sintagmati, ki jim Ustava Države in mesta predpisuje večno življenje, saj tako oblast tudi sebi zagotavlja večni obstoj. Sintagmate upravljajo asintagmati, javni uslužbenci, ki izvajajo nad njimi popoln kibernetični nadzor in nasilje.

Pisatelj z negativno utopijo problematizira uporabo znanstvenih dosežkov za nenaravne, manipulativne namene in z grotesknim, do skrajnosti prignanim obstojem človeških bitij, sestavljenih iz različnih organov, ustvarja grozljivo podobo prihodnosti. Najbrž tudi zato, da bi opozoril na osebne, družbene in znanstvene dileme o podaljševanju človeškega življenja, pa tudi na problem evtanazije. Z analitičnim, filozofskim pristopom je ustvaril predvsem polje za razmislek o tem, koliko nasilja se skriva pod plaščem demokracije.

Sebastijan Pregelj je v središče romana Kronika pozabljanja postavil zgodbo o upokojencu, ki se v domu za starejše, čeprav ga zapušča spomin, odloči storiti nekaj dobrega in osmisliti svoje življenje. Bivanje v domu doživlja kot nov začetek. Spozna, da mu nekatera dejanja, ki jih je storil v preteklosti, niso v čast, zato se odloči za ukrepanje, za konkretno dejanje, s katerim lahko vsaj malo izboljša sebe in svet. Roman prinaša spoznanje o nesmiselnem pehanju za večno mladostjo, saj tudi starost, oplemenitena z izkušnjami, spomini in novimi začetki, prinaša veliko lepega. Sebastijanu Preglju je to uspelo povedati na nepretenciozen, poetičen način.

O starosti, ki je lahko dejavna, smiselna in polna modrosti, piše v svojem novem romanu Ljudje na burji tudi Milan Petek Levokov. Za protagonista je izbral cestarja Iva, moža v poznih sedemdesetih letih, ki se po ženini smrti preseli v dom za starejše občane. Ivo je vse življenje skrbel za staro cesto v Vipavski dolini in kot zaveden Primorec ostal zvest vrednotam, ki mu jih je že kot otroku privzgojila družina. Sprožilni moment dogajanja je njegova ogorčenost, ko opazi, da na tabli ob vstopu v mesto ni napisa "Dobrodošli"v slovenščini, ampak le v treh tujih jezikih.

Zelo ga boli brezbrižnost oblasti do slovenščine in narodove samozavesti, zato sklene, da bo pristojne opozoril na sporno tablo in skušal nanjo vrniti slovenski napis. Začne se njegov pohod po uradih in institucijah. Pisatelj z junakom romana pokaže, da je lahko v domovih za starejše, za katere se na videz zdi, da so otočki zunaj aktualnega utripa, več življenja in volje po spremembah kot v togi birokraciji. Gre za berljivo delo o klenem možu, ki kljub starosti premore več življenjske vitalnosti kot mnogi mlajši, v sodobne družbene nesmisle ujeti posamezniki.

Alenka Zor Simoniti