Constanza Macras je v rodni Argentini študirala ples in modno oblikovanje. Nato se je med drugim izpopolnjevala pri Mercu Cunninghamu, enem ključnih 'izvirov' sodobne plesne umetnosti. Potem je šla v Berlin, kjer si je kmalu utrdila ugled ene najdrznejših sodobnih koreografinj. Tako se je prebila tudi v ugledni Schaubühne, s katerim je v koprodukciji ustvarila tudi predstavo Megalopolis.
Uj in fuj velemest
Že s projekti kot Big in Bombay in Brickland (ime je povzeto po stanovanjskem predelu Buenos Airesa, ki je bil zapuščen, še preden je sploh zares zaživel) je Constanza Macras pokazala, da ideje za predstave največkrat dobi ob razmišljanju o velemestih. Sodobna megamesta, simboli globalizacije, so paradigma protislovnosti življenja sodobnega človeka. Sodobna mesta, kakršna v Megalopolisu predstavijo trije glasbeniki in deseterica plesalcev, so nekaj takšnega kot nemarni človek, ob katerem so naše babice vzkliknile: "Zgoraj uj, spodaj fuj!"
Distorzičnost velemesta Macrasova podčrta z videom bleščečih velemestnih luči, ki namiguje na skoraj klinično čistočo in urejenost velemest. Spodaj je vse zelo drugače. Plesalci Constanze Macras izrazijo vse patologije sodobne psihe. Histerija, strah pred boleznimi, potreba po nenehni dejavnosti in gibanju, ki je sklenjeno v sebi in nas nikamor ne pripelje, brbljanje, ki nič ne pove … To je tisto, kar definira dogajanje na odru. In pa vtis popolne naključnosti vsega, kar se godi na ulicah in na zakotnih dvoriščih.

Več poti, na koncu njih je Berlin
Dorkypark, ansambel Constanze Macras, je pravzaprav ministruktura megalopolisa. V njem namreč sodelujejo plesalci z vsega sveta in nekateri so v Berlin prišli prav zaradi Macrasove. Tako kot je mojster Cunnigham sicer v sklicu na kitajsko knjigo premen I Ching kot eno temeljnih zakonitosti svojega ustvarjalnega dela postavil naključje, tudi plesalci Constanze Macras pri koreografinji cenijo predvsem možnost improvizacije in pa spretno spajanje discipliniranega baletnega giba s povsem svobodnim, a nikoli neutemeljenim gibom. Koreografijo predstave Megalopolis sicer določa tudi osrednji scenski element, nekakšna koča, ne dosti boljša od koč v južnoameriških favelah, okoli katerega in na katerem plesalci/igralci iz sebe izdvajajo travme, veselja in obsesije.
Scenografija je delo Alisse Kolbusch, kostumografa predstave sta Gilvan Coêlho de Oliveira in Sophie du Vinage, predstava pa je nastala v koprodukciji z berlinskim gledališčem Schaubühne am Lehniger Platz, v katerem je bila tudi premierno izvedena.