"Zagrizeno navdušenje za umetnost" - tako je Dunaj fin-de-siecla opisal Stefan Zweig. Na videz je izjava povsem nepovezana z delom arhitekta Borisa Podrecce. A to je le videz. Boris Podrecca, slovenski arhitekt, ki se je rodil v Beogradu, odraščal v Trstu, študiral na Dunaju, kjer ima danes poleg beneškega tudi svoj glavni delovni 'štab', se namreč vedno znova obrača prav v to dunajsko obdobje, o katerem je pisal Zweig. Dunaj moderne Karla Krausa ali Roberta Musila, nastajajočega antagonizma med historistično arhitekturno linijo Ringstrasse in čistim modernizmom Adolfa Loosa in radoživega in družabnega meščanstva ponuja pomembno izhodišče dela Borisa Podrecce.
Podrecca je eden najbolj cenjenih evropskih arhitektov. Njegova arhitekturna govorica ohranja subtilno spoštovanje tradicije in dramatične zgodovine, obenem pa se ne ogiba moderni stavi. Pri nas ima Podrecca le malo realizacij. Veliko več je gradil na Dunaju, vključno z znamenitim nebotičnikom Millenium Tower, več stanovanjskimi soseskami in zavarovalniškimi hišami. Enega vrhuncev pa je dosegel v subtilnem oblikovanju trgov. To svojo najljubšo arhitekturno formo Podrecca definira s sugestivno večplastno gestikulacijo, ki zarisuje poti javnosti, ki se na teh trgih srečuje, In tako tudi uresničuje etos javnega življenja, demokratični diskurz.
Vaše življenje teče na sečišču več kulturnih krogov. Vendar pa avstrijski arhitekturni kritik in teoretik Friedrich Achleitner meni, da je vaša arhitekturna ideja mediteranska.
Prej bi rekel, da je moja drža, drža arhitekta, ki živi v Srednji Evropi. Pri čemer je še posebej pomembno dunajsko okolje, dunajska kultura, ki ima svojo globino, na kateri je nekaj 'labirintičnega', česar mediteranska kultura nima, ker je tako polna sonca. V resnici sem se na Severu ogromno naučil. Predvsem discipline arhitekture. Ko se namreč ta italijanska klasika vzpenja proti Severu, odpadejo vse stilske traparije, vsi manierizmi, rokokoji, renesansa. Ko ti stili pridejo na Sever, so razčiščeni vsega tistega, kar ni pomembno. Tako sem se na Severu naučil klasične umetnosti, ki pa je bila drugače pobarvana, naenkrat je bila bela in čista. To severnjaško disciplino sem pridobil, ko sem delal v ateljeju Ralpha Erskina, ko sem gledal Asplunda in se navduševal nad Leverenzom. Prav zares vedno gledam ta Sever. In menim, da se v mojem delu čuti to balansiranje med Severom in Jugom, ta nerasizem enega stila se mi zdi nekaj modernega v našem delu.
Idejo mesta ste sicer osvojili v Trstu. Tam ste začutili, da je bistvo mesta življenje na ulicah. Sami to poudarjate v trgih, ki so ključna gesta vašega arhitekturnega dela.
Trst, barke in Černigoj, moj prvi učitelj … tako zabaven človek in pošten umetnik … Veste, kot otrok sem pravzaprav živel na ulici, k mami sem šel samo spat in jest. In življenje na ulici je bilo zame vedno leitmotiv arhitekture. Zato tudi danes pri oblikovanju trgov nimam toliko težav kot na primer včasih pri pravih večjih objektih. Te trge jaz gledam in nastopi eros. Piazza gleda mene in nastane čuden dialog. Trg mi govori: "Boris, ne delaj kakšnih čačkarij. Poglej, jaz rabim fontano, rabim dobro luč …" In tako pravzaprav jaz nisem arhitekt, ampak izvršilec teh želja. Te prostore imam zares zelo rad. Pa se mi nekateri čudijo, ker s trgi ne moreš zares zaslužiti. Ne moreš jih tržit in to je tudi razlog za to, da trge izgubljamo.
Tudi sicer v svoji arhitekturi izpostavljate komunikativne prostore, kot je na primer notranje dvorišče ali zunanja galerija v stanovanjski soseski Wiesen Nord na Dunaju.
In zato sem tudi vedno v opoziciji. Mislim v opoziciji do naše telematske, elektronske družbe, v kateri je prišlo do tega, kar sociolog Richard Sennet imenuje 'Tyrannei des Intymen', torej tiranija intime. Te nove samote, ki nastajajo v globaliziranem svetu, v katerem vsak s svojim pivom v roki iz svoje intime komunicira s svetom, so tisto, česar moja arhitektura ne upošteva. In s to novo družbo so povezane tudi vedno večje razlike v prebivalstvu. Ameriški ekspert za finance Stiglitz pravi, da je bila globalizacija izmišljena, da bi vsi postali enaki, v resnici pa je privedla svet v neverjetno asimetrijo. S tem pa je v krizi tudi etika meščanstva – in tukaj bom zdaj spet prišel k trgom – in tako tudi kriza tega pomembnega razreda – to je sicer tako leninistična beseda – in kriza njegovega koncepta mesta, ki definira Srednjo Evropo.
Študirali ste na Dunaju, kjer vas je prevzela kultura dunajskega fin-de-siecla. Veliko ste brali klasike moderne, od Krausa do Zweiga, in tako tudi trčili na arhitekturo dunajske Ringstrasse. Zakaj se vedno znova obračate v to kulturo in zakaj se vam zdi kultura tega liberalnega meščanstva tako pomembna?
Z meščanstvom se zgodi triumf mesta, kot polja, kjer se vsi razredi srečujejo in v tej komunikaciji nekaj novega ustvarjajo. Veste, grofi so bili tam nekje gori in so imeli svoje maitresse, tam na desni je bila Cerkev in je imela svoje globlje interese, ki niso prav lepi in ki jih ima tudi še danes. Meščanstvo pa je bilo sredi življenja in je ustvarilo ta naša lepa mesta. Nihče jih nima, niti Kitajska, Indija, Brazilija … In ta kreativnost, izražena v mestih, je naš kapital. In če to izgubimo … adijo. Zato jaz delam ta trg. Ker hočem spet vzpostaviti to face-to-face komunikacijo, možnost slučajnosti. Znam več jezikov, lahko povem šalo v sedmih jezikih in ljudje se bodo smejali. Ne znam pa pisati knjig. Zato misijonarim s trgi.
In na trgu ste tudi igrali nogomet, iz katerega ste se prav tako marsikaj naučili za življenje. Predvsem trdnosti značaja in bojevitosti.
To je tako zelo res. Najprej sem nogomet s cunjasto žogo igral na ulicah, pozneje v italijanski prvi ligi pri Triestini. Nogomet je bil moj ventil in tako je ostalo. Še vedno ob dveh ponoči gledam tekmo Angola : Togo. Eni imajo alkohol, drugi kakšen bel prašek, jaz pa imam 'fuzbal'. To je sicer verjetno nepomembno, pa vendar. Za god sem dobil karto za derbi Real Madrid : FC Barcelona. In prav vsak dan, preden grem spat, razmišljam, kako bom sedel na tribuni in vriskal.
Če se še vrnemo na dunajski Ring. Tam ste spoznali tudi že pozabljeno teorijo Gottfrieda Semperja, ki ste jo nato spet aktualizirali. Zakaj vas ta historistični Ring tako navdušuje?
Ko sem študiral na Dunaju pri profesorju Ronaldu Rainerju, je Ring veljal za neke vrste Potemkinovo vas. Imeli so ga le za historistično kuliso. Pravzaprav ga nisi smel ceniti. Vendar pa moramo tak nazor in pravzaprav celotno zgodovino moderne arhitekture revidirati. Stavbe, kakršne najdemo na ringu, so izredno funkcionalne, na neki način rešitev za sodobna mesta, ki so danes v krizi. Gre namreč za zelo nevtralne, moderne objekte, v katerih imate lahko stanovanje, biro, trgovino … Te hiše so okvirna dejanja, brez posebej izrazitih stilov, čeprav ima vsaka od njih svoj dekor, svojo kravato. Ti nevtralni kontejnerji so tako veliko bližje načelom moderne arhitekture kot pa sodobni objekti, ki v resnici niso prilagodljivi. Samo poglejte v Zürich, kjer imajo milijon praznih pisarn, pa gre vendar za mesto s 400 do 700 tisoč prebivalci. In s temi pisarnami ni mogoče narediti prav nič. Lahko so le pisarne. In čeprav so prazne, jih je treba ogrevati, ker bi bil vonj okoli njih sicer sila slab. To je naša civilizacija. In to je naša tragedija.
Podobna tragedija se dogaja tudi v Ljubljani. Imamo prav tako mnogo praznih poslovnih prostorov, pa se še kar gradijo novi. Imamo tudi mnogo praznih stanovanj, a so cene še vedno vrtoglave in še vedno se tudi gradijo nova stanovanjska naselja.
Vedno me sprašujejo o Ljubljani. Vendar o njej ne bi zares mogel govoriti, ker tukaj ne živim in je ne poznam tako dobro. Vendar menim, da se v Ljubljani ustvarja neka epoha, ki bo prinesla nekaj kakovosti temu mestu, ki je do zdaj absolutno spalo. Čuti se nekaj virulentnega, kar ni nujno pozitivno, je pa vsaj živo. Ljubljana je prijetno srednje mesto, ki pa potrebuje akcente, da bi bilo reprezentativno za državo. Nima simpatične monumentalnosti: Ni niti Dunaj niti Canberra. Je nekaj vmes. In seveda bi to mesto potrebovalo tudi neka določila, ki ne bi bila iz naftalina prejšnjih dob privlečena. Rabila bi določila, ki bi bila bolj tvegana. In seveda se v Ljubljani vsi poznajo, vedo, kdo gre s kom v kino … In to tudi ovira ta riziko v delovanju.
V svojem delu poudarjate simbiozo med starim in novim. Vaša arhitektura ni niti gola recepcija tradicije niti podleganje tehnološki sodobnosti, je predvsem živa sedanjost. Kaj vam pri tem pomeni forma nebotičnika, ki je pri vas sicer redka, a se ji vseeno ne izogibate.
Nebotičnik je zelo neekonomična arhitekturna forma. Stane za tretjino več kot nizke gradnje. Ima pa na sebi nekaj diaboličnega, je simbol moči. Spomnimo se na San Giminiano ali Bologno in vse nam bo jasno. Kdor je imel ogromno denarja in orožja, ni kričal okoli, ampak je svojo moč pokazal z gradnjo stolpov. To je ta naš babelturm, večni poskus uresničitve človeškega mita, mnenja, da je vertikala sakralna, horizontala pa profana. In miti so pomembni. Zakaj torej ne bi šli v višino? To je pač življenje.
A neka pravila glede postavljanja nebotičnikov vendar morajo veljati.
Seveda je ključno vprašanje, kje ga postaviti. Manhattan na primer je triumf velemestnega bouqeta. Gre za zgoščeno mestno središče, kjer je edina racionalna odločitev odločitev za gradnjo nebotičnika. Ker se tako minimizirajo stroški za infrastrukturo in ker se tako tudi razvija mestni koncept. Vse skupaj potem raste kot šparglji. Druga možnost je mesto, kot je Dunaj. To mesto, ki je historično, naj se umiri, naj se mu da neka kakovost, naj se, kot bi rekli v medicini, telo reanimira. In da bi bilo to telo lepše kot na primer van Goghova slika, mu je treba dati okvir, paspartu. Na sliki bi se barva metaforično rečeno brez paspartuja razlila in brez paspartuja bi se tudi razblinila lepota starega mesta. Historično mesto tako dobi imaginaren okvir in to je tudi moj Millenium Tower. To mesto je stara gospa, ki je elegantna, ima broško in se ne barva v lila, okoli nje pa so mladi, otroci, ki spoštujejo to starost, ampak so 'klik' časa. To sta torej dve formuli za gradnjo nebotičnikov.
Spodaj si lahko ogledate še nekaj fotografij iz kataloga k razstavi.