Kot so zapisali pri Mladinski knjigi, je priljubljeni radijec Miha Šalehar "večni pustolovec zmote, na pragu drugega polčasa v patetičnem priročniku za razumevanje priletnega alfa samca v 40 samoanalizah išče ključni odgovor, kako osmisliti prihodnost. Ob tem pred bralci brez cenzure razkrije svoje napake in zablode iz preteklosti. Vse v imenu preobrazbe v jezdeca upanja."

Njegov radijski kolega Aleš Smrekar je dejal, da se mu zdi, da je Šalehar s to knjigo "usekal tipičnega Šaleharja, da če se greš, se greš na polno". Šalehar je dodal, da je, če človek nekaj počne, "fajn, da to počne na polno".

Nastajanje knjige je bil proces. Ko se mu je porodila ideja zanjo, je bil "v običajni življenjski situaciji", ko se človek v njegovih letih zave, da je za njim pol poti, da je poskusil veliko stvari in da je "naredil vse bolj ali manj tako, kot so mu rekli, počuti se pa ne nič bolje". Nato je sledilo iskanje.

Knjiga kot osebna inventura

Smrekar je, kot je povedal, ob branju knjige dobil občutek, da je Šalehar s knjigo naredil "osebno inventuro, tehnični pregled". Zanimalo ga je, kaj se mu je pri tem razkrilo kot njegova največja hiba. Šalehar je povedal, da morda to, da "je verjel in še verjame v vsa pravila tega sveta" ter da je "padel" na to idejo, ki nam jo od malega vsi vsiljujejo, "da nikoli nisi dovolj dober in da moraš narediti še to in to, da boš res dober".

Menjava dlake

Šalaher je, kot je dejal Smrekar, v zadnjem obdobju preizkusil kar nekaj faz oziroma "zamenjal nekaj dlak". In zanimalo ga je, v kateri se je najbolje počutil? Šalehar je pojasnil, da knjiga prinaša pravzaprav "popis vseh dlak", ki jih človek zamenja, da bi se počutil dobro. Seveda pa se vedno najbolje počuti na začetku vsake faze, ko verjame, da je na pravi poti. A najboljši sta srednja pot in simbioza.

Smrekarja je zanimalo tudi, koliko se je Šalehar v procesu nastajanja knjige samoomejeval, koliko je bilo brisanja, saj knjiga zveni po eni strani zelo neposredno, po drugi pa tudi uravnoteženo. Šalehar je pojasnil, da je stvari poskušal že sproti uravnotežiti. Ko zdaj sliši nekatere pasuse, se mu sicer zdi, da bi jo bilo treba obdelati, a, kot je dejal, "se je takrat tako počutil".

Takšno pisanje da človeku tudi koristne uvide, da spozna samega sebe, meni Šalehar. "Veva, da sem pozer in od tod tudi naslovnica, ki je namenoma taka, da namiguje, da naša ali moja zatečena eksistenca temelji na neki pozi," je dejal Šalehar in nadaljeval, da je bilo med tem, ko je pisal, zelo težko usklajevati iskrenost in držo, ki jo drugi pričakujejo od njega.

Komu lahko knjiga pomaga?

In komu lahko knjiga pomaga, je zanimalo Smrekarja, ki je ocenil, da je najbolj pomagala Šaleharju samemu, s čimer se je ta strinjal. Šalehar je pojasnil, da mu je pomagala že s tem, ker se je odločil "skompilirati vse, na čemer temelji njegova esenca in poza", pri čemer si je domišljal, da je nastalo obsežno delo, ker je "grozljivo kompleksna osebnost", nato pa je ugotovil, "da je plitek kot poletna luža", in mu je odleglo. Knjiga seveda ni priročnik, si tudi nikoli ni domišljal, da bi to bila "neka zdravilna literatura". Če pa se nekdo počuti podobno, pa mu bo lahko, če ne drugega, odleglo, se je pošalil.