ežiral. O tem, da ne gre za "tekst o spopadu generacije", o "tipičnem slovenskem hrepenenju", pa tudi o špargljih in politiki pa v nadaljevanju.

Nejca Gazvode ne poznamo le po filmskem ustvarjanju – do zdaj je posnel dva celovečerna filma Izlet (2011) in Dvojino (2012) ter sodeloval pri mnogih drugih – ampak tudi kot pisatelja, ki je pisateljsko pot začel nenavadno zgodaj; pri devetnajstih je izdal zbirko kratkih zgodb Vevericam nič ne uide, sledili pa so trije romani in še ena zbirka kratkih zgodb. Torej ni nič nenavadnega, da se je pred približno dvema letoma 'preselil' še v gledališče in v Mini teatru režiral predstavo po lastnem besedilu Divjad, ki je bila neposreden povod za vabilo Barbare Hieng Samobor k sodelovanju z MGL-jem, kjer bo v petek ob 20.00 na Mali sceni premiero doživela predstava Menjava Straže.

V predstavi, ki na začetku deluje kot situacijska komika, skozi vsako dejanje pa tone globlje v otožnost in melanholijo, igrajo Nina Rakovec, Gašper Tič, Domen Valič, Uroš Smolej, Janez Starina, Tjaša Železnik in Milan Štefe. Gazvoda je sicer o sami zgodbi in zapletu predstave skrivnosten, v osnovi pa gre za skupino ljudi, ki se že od nekdaj zbirajo v nekoliko obstranskem lokalu, ki pa nenadoma zamenja lastnika. Kar precej vpliva na vse …

Vse do zdaj ste se lotevali izrazito generacijskih tem, vaši liki so bili ljudje vaše starosti, tokrat pa imam občutek, da se prvič ukvarjate s konkretnim soočenjem starejše in mlajše generacije.
En tak mikrotrenutek je bil že v Dvojini, v sceni večerje za mizo, drugače pa ja, zagotovo je Menjava straže generacijsko najbolj razgibana. Ampak kot je zapisala Katja Perat v gledališkem listu – bolj kot za soočenje generacij gre za zgodbo o ljudeh tukaj in zdaj. In ti so vseh starosti, spolov, križev in težav. To ni zgodba o spopadu generacij, ampak o tem, kako ohraniti dostojanstvo v svetu, kjer je to že skoraj greh.

O čem govori Menjava straže? Zdi se, da gre za tipično slovensko neizpolnjeno hrepenenje; natakarica Katja je zazrta v mesto, ki ga ne vidi, a vseeno sanja o njem.
Obožujem tipično slovensko neizpolnjeno hrepenenje. Če bo kdo po ogledu rekel, da gre res za "slovenski komad", bom zelo vesel. Ker o čem pa naj pišem, če diham in bivam ta zrak, tukaj in zdaj? Kdo so torej moji prijatelji, kdo naseljuje ta svet okoli mene, če ne ljudje, ki s podobno melanholijo, vpeto v to okolje, plujejo skozi življenje? Če rečeš "Čehov", vsi kar počepnejo od spoštovanja, hkrati pa se obnašamo, kot da v Sloveniji ni takih likov, kot jih je v Rusiji opazil on – zaznamovanih od bivanja v prostoru in času, ki te počasi, a vztrajno melje. In to je Menjava straže – kako ta bobneči, podivjani svet vpliva na najmanjše nianse v človeku. Je pa to zelo nemoderno. Večna človeška hrepenenja so trenutno zelo iz mode. Slovenska, svetovna, kakršna koli že.

V zadnjem intervjuju za MMC ste med drugim omenili, da je MGL trenutno okolje, kjer je veliko možnosti za mlade režiserje; svetovali ste jim, naj potrkajo na vrata direktorice MGL-ja Barbare Hieng Samobor. Pa je potem ona potrkala na vaša vrata, kajne?
Tako nekako, ja. Tri premiere na mali sceni imamo režiserji oziroma režiserka, ki smo stari okoli trideset. Barbara me je poklicala in povedala, da je besedilo napisano prav za MGL, za to krasno majhno po imenu, po srcu pa veliko sceno. Upam, da se bo tako nadaljevalo, ker se mi zdi, da se obrestuje.

Ste besedilo tudi tokrat pisali z mislijo na igralce?
Ja, kolikor sem le lahko. Za nekatere sem vedel, da bodo v zasedbi že od začetka, za druge sem izvedel pozneje. Ampak vsi so svojo nalogo opravili izjemno.

Koliko časa se je zgodba pripravljala? Je nastala, ko je prišla ponudba iz MGL-ja ali ste se z njenim okvirnim zapletom ukvarjali že prej?
Nosil sem jo v sebi kar nekaj časa, izšla je iz čisto konkretne situacije, ko sem videl srečanje dveh svetov v nekem ljubljanskem "žmohtnem" lokalu, kjer zelo različna bitja bivajo v istem ekosistemu. Ampak to ni šankdrama, daleč od tega. Vsako pametovanje likov je fasada, vsaka beseda ima svoje mesto v njihovem notranjem svetu. Trije veterani lokala se srečajo s tremi novimi prišleki. Eni se zaljubijo, drugi se sovražijo. Vsi pa si želijo, da ne bi bili to, kar so.

Film in gledališče, dva različna medija; ali že samo pisanje za gledališče, torej pisanje drame, ki konec koncev velja tudi za literarno zvrst, poteka drugače kot pisanje scenarija, ki takšnega statusa nima?
Medij moraš imeti v glavi, to zagotovo. Predvsem moji liki bi lahko prestopali tudi v film, situacije ne, ker te so seveda gledališke. Drama ima drugačen status kot scenarij ravno zaradi gledališča, tako kot scenarij zaradi filma – drame se interpretirajo večkrat, nekatere skozi stoletja, celo skozi tisočletja. Film je star dobrih sto let. Kdo ve, o čem bodo naši zanamci pisali eseje na maturi. O Hitrih in drznih najbrž ne, pa saj jih tudi o kakšnih instant veseloigrah že danes ne. Ne postavljam pa nikakršnih vrednostih sodb o eni in drugi umetnosti, ker to nima smisla. Vem, za kaj ustvarjam, temu se prilagodim glede določenih stvari, ampak to, o čemer govorim, lahko biva v vsakem od teh svetov. Samo preobleči se mora prej.

Pri filmu se zdi, da je vse podrejeno ujetju pravega trenutka na filmski trak, medtem ko se pri gledališču tisti trenutek pripravlja vse do premiere. Kakšen je prehod iz filmskega v gledališkega režiserja?
Ko enkrat predstava dobi svoj zagon, lahko sicer kaj spremeniš tudi minuto pred premiero, ampak to je zelo slaba ideja. Film se sicer posname v tistem trenutku, a se montira kar nekaj časa in montaža je nekaj izrazito filmskega, Mike Leigh je večkrat rekel, da ga v gledališču najbolj mori to, da elipsa ne obstaja, vsaj ne taka kot na filmu. Prostor se dojema drugače, nimaš izrezov, objektivov, mnogo stvari, hkrati pa imaš čisto druge inštrumente, krasne reči. Ampak kot je rekla Barbara Hieng Samobor, ko je videla kontrolno vajo – Menjava straže je predstava angleškega tipa, kjer sta vsakršen grob režijski poseg in igralsko pretiravanje hitro kaznovana z izgubo neke avtentičnosti.

Gledališke predstave so po svojem bistvu minljivega značaja, pa vendar po tem, ko jih režiser 'spusti iz rok', zaživijo precej bolj samostojno življenje, medtem ko je film v trenutku, ko doseže občinstvo, končan izdelek. Kaj je za režiserja bolj osvobajajoče?
Hu, na neki način oboje. Predvsem je pomembno, da jih izpustiš iz rok. Ker če stvar v tebi predolgo visi, če ne moreš v enem trenutku izpustiti, se ti slabo piše. Tako pri filmu kot pri gledališču moraš vedeti, kje bi bil lahko boljši, in v naslednjem projektu to dodelaš. Težko o teh stvareh govorim bolj poetično, metafizično. Predstavo in film je treba izdelati, dodelati, predstaviti. To je proces, grob in neizprosen. Vse, kar se pa dogaja v meni, ko pridejo tisti čudoviti trenutki, za katere še sam ne vem, kako so se zgodili ... To je pa to, o čemer bi pisal pesmi, pa jih ne znam. Samo smehljam se in uživam.

Vaše ustvarjanje se giblje med literaturo, filmom, gledališčem; k vsakemu izmed teh področij tudi pristopate na različne načine, čeprav vedno z razpoznavno tematiko intimnih zgodb, prav pri vaši literaturi pa je opaziti največ nerealnih, celo komično-fantastičnih momentov. Ali papir prenese več kot filmski trak in oder?
Počasi lezem spet nazaj. Menjava straže ima kar nekaj teh elementov. Predvsem pa je čista in bistvena, kar je cilj, ki me vse bolj preganja, ko ga lovim. V vseh medijih. Ampak v filmu je to najtežje poskusiti, pri nas še posebej.

Ne moreva mimo dejstva, da vas pogosto označujejo kot glas generacije osemdesetih, ki ste jo sami nekje označili kot infantilno, nezrelo. Jo zdaj, ko boste dopolnili 30 let – tisti mejnik, ki naj bi dandanes veljal za dokončni prestop v zrelo dobo –, še vedno vidite tako?

Ne, ne počutim se, da živim kot odrasel, čeprav sploh ne vem, kaj naj bi to pomenilo. Lastnega stanovanja nimam, otroka, upam, tudi ne, je pa res, da mački po novem trajajo tri dni. Z veseljem cele dni sedim v teatru in ne vidim sončne svetlobe, da dodelam še zadnje podrobnosti, medtem ko se mi meša, če petnajst minut čakam pri zobarju ali če moram kositi travo. Nisem zgleden državljan in Slovenija, sestavljena iz mojih klonov, bi kaj hitro klecnila. Jaz sem našel neko linijo v življenju, ki mi trenutno zelo ustreza. Zakaj bi torej sploh hotel biti bolj zrel, če se lahko igram?

Kaj po vašem mnenju najbolj tare generacijo osemdesetih? Kriza vrednost, smo preinformirani in posledično nezainteresirani, sploh še znamo sanjati in hrepeneti, smo sploh še ustvarjalni? In kako vidite mlajše generacije?
Odgovor na to vprašanje bo v bistvu pojasnilo, zakaj nanj ne bom odgovoril. Pred časom sem dobil zelo prijazno in iskreno povabilo, da bi pisal časopisno kolumno, pa sem ga zavrnil. Preprosto nočem iti po tej poti, pa sem bil z eno nogo že skoraj na njej. Hitro se človek ujame v moraliziranje, postane neki tak hipsterski prerok, svetlobna leta stran od tega, kaj je v resnici življenje. Res ne vem več, zakaj bi koga poskušal definirati, označiti, zaobjeti. Nekateri moji prijatelji so očetje, drugi tavajo po svetu, tretji imajo krasne službe, eni se počutijo ujete, drugi preveč svobodne, eni se zaljubijo prepočasi, drugi prehitro ... Skupno nam je mogoče to, da v tem svetu ne vemo čisto dobro, ali smo res vse to, o čemer smo sanjali. Ampak to je najbrž posledica bližine tridesetih, ne pa generacije. Sem pa utrujen od dnevne politike, analiziranja, kaj je šlo narobe, bančnega sektorja in prepisanih magistrskih nalog, sanjarjenja o dobrih starih časih in podobnega. Zaradi tega, kar je bilo naši generaciji vzeto, so v njej zrasli nenavadni posamezniki in ti me zanimajo. Od izrazito apatičnih likov, ki nekako plujejo, do binarnih borcev, ki na Facebooku delijo vsako družbeno-kritično objavo, živijo pa najbolj po reglcih in trepetajo, kaj bo rekel šef, pa parov, ki se zaradi finančne negotovosti bojijo imeti otroke, živahnih inovatorjev, ki jim z vsakim propadlim kickstarterjem iskrica v očeh bolj ugaša ... Nimava dovolj prostora, da naštejem, kaj vse vidim in še sam ne vem, koga bom izbral za naslednjo zgodbo. Ampak ta zgodba bo osebna. Glede generacije pa sem bil le eden izmed mnogih, ki smo mislili, da bomo učinkoviteje prerezali popkovino s starši. Pa smo le kloni z manj nepremičnin. Evo me spet v pasti. Bo kar dovolj.

Kako se z leti razvija vaš pogled na svet? Kako gojite kritičen pogled, za katerega pravite, da ga umetnik mora imeti? Kaj je vaš navdih?
Zadnje čase predvsem podobe in podrobnosti. O čem nekdo začne govoriti, ko spregovori. Kako se izdaš z eno samo besedo. V katerem trenutku človek pogleda nazaj, kdaj se dotakne. Nekaj najlepšega, kar sem letos videl, je bila družina nutrij tik ob Ljubljanici v najbolj deževnem marčevskem dnevu, kako so se skupaj stiskale pod luknjičastim listom. Zelo dostojanstvena gesta za žival, ki ima rep kot adipozen deževnik. Pa kako je brezdomec pohvalil našega družinskega psa, nato pa dodal, da je njegov lepši. Pa sem se strinjal z njim, čeprav ni imel psa. Je že potreboval to v tistem trenutku. Kritičen pogled se prevečkrat enači z družbenokritičnim. Zame je važno, da znam prebrati, kaj je zadaj. Ko se vsi olupimo, si v samem jedru želimo le, da bi to naše strašljivo kratko in naključno obstajanje vsaj nekje obstalo, štelo, odzvanjalo. In to poskušam ljudem dati, tako v umetnosti kot v zasebnem življenju.

Kaj pripravljate v prihodnosti (nov film, roman) oziroma kaj bi nam Nejc Gazvoda še rad povedal?
Prihaja poletje. Dnevi so dolgi. Ne berite novic, katerih naslovi vas razjezijo. Politika ne more preprečiti dejstva, da prihaja sezona špargljev. Ni tako slabo. Ni tako slabo.