Gledališki prvenec Gazvode, ki je kljub svoji mladosti izdal že kar nekaj literarnih del in posnel dva celovečerca, se v njegovi maniri loteva problematike generacije 80. Torej tiste "preklete generacije", ki je zadnje čase najbolj na udaru kot nezaposljiva in kot resignirana, obenem pa, paradoksalno, prav njeni predniki pogosto delajo več kot njihovi otroci (in prav ti predniki se bodo, kot pravi Jan, eden izmed junakov Divjadi, naveličali drug drugega, šli plesnit vsak v svojo nepremičnino, ki so jo nakradli, ko se je še zastonj delilo pri nas, mi bomo pa otroke rojevali na cesti). Gazvoda torej ne odstopa od generacijskih tem, ki jih najbolje pozna, in jih tokrat postavi v okvir šestih prijateljev, ki se pol leta po smrti sedmega prijatelja sredi zime srečajo v koči – idealnem okolju za sproščanje lastnih tegob, težav, travm in soočanje s smrtjo ter posledičnim žalovanjem.

Tudi tokrat Gazvoda stavi predvsem na odlično zasnovo zgodbe in dobro napisano besedilo, ki šestim igralcem (vsem predstavnikom generacije 80.) nudi krasno izhodišče za upodabljanje, tako rekoč na kožo jim pisanih likov in identifikacijo z njimi. Prav to, Gazvoda je tudi sam povedal, da je imel igralce že v mislih, ko je pisal dramo, rezultira v končni izdelek, vreden ogleda. Režiser si z režijo samo ni delal prevelikih težav – preprosta izčiščena scenografija (Numen in Ivana Radenović), ves čas enotna luč (razen padajočih snežink v ozadju in prizorov na podstrešju) –, ker se je zavedal, da psihološki realizem Divjadi nudi igralcem dovolj osnove za izčiščeno in poglobljeno igro.

Generični predstavniki svoje generacije
Vsak izmed šesterice (trije fantje in tri dekleta – dva para in dva prijatelja) upodablja t. i. generičnega predstavnika svoje generacije. Pravzaprav je odlika Divjadi tudi v tem, da je v likih mogoče prepoznati resnične ljudi. Poleg Blaža, umrlega prijatelja in sedmega junaka drame, je najbolj tipičen predstavnik generacije Gregor. Njegovo večno zmedenost, spraševanje o smislu in iskanje pravega dela zase, hkrati pa sanjarjanje o pobegu na potovanje z vlakom, hrepenenje po nedosegljivem dekletu, predvsem pa občutenje nekakšne odvečnosti jasno upodobi Aljaž Jovanović. Njegovo popolno nasprotje je Jan (odličen Jurij Drevenšek), v resnici dokaj zoprn tip, snobovski otrok bogatih staršev, ki imajo nepremičnine vsepovprek, predvsem pa "tip" z jasnim načrtom, ki z lastnim dekletom ustvari pakt, kar je pravzaprav njegova možnost za uspešno samorealizacijo. Obenem pa je Jan enak sanjavec kot vsi drugi, saj umrli prijatelj v njegovi predstavi nikdar ni očrnjen, vsaj vse dokler ne začnejo na plan prihajati resnice o njem.

Janovo dekle Vanja v prepričljivi podobi Tine Vrbnjak se v lastni koži ne počuti prav dobro (npr. neprestano popravljanje svojih oblek), kar jo vodi v kompulzivno pospravljanje in obsesivno željo po redu, ki v njenem življenju ne dopušča razpok, pa čeprav so te že zelo globoke. Na drugi strani pa je Primož (Matej Puc), od nekdaj nekoliko nevpadljiv, priden fant iz razpadle družine, z grožnjo še bolj razpadlega partnerskega odnosa nad seboj, ki svojo rešitev najde v jasnem kompromisu ("Odločil sem se, da bom srečen. Zato te razumem. Sreča je v teh dneh samo pogodba … pogodba s samim sabo."), kar Puc predstavi z večplastnostjo in nekoliko presenetljivim karakternim obratom svojega lika. Primoževo dekle Sara (Ajda Smerkar) svoji visoki nosečnosti navkljub ostaja destruktivna, medtem ko si Mateja (Maruša Majer) prav tega želi, pa ima, ne glede na to (ali pa prav zato), da ji je umrl fant, v svojem bistvu vseeno neki vitalizem.

Divjad in njeni rogovi
Gazvodova Divjad je samo in zgolj divjad ("Ko ugasne luč … gre varovalka. Ko vidiš jelena … je to samo divjad"), nič drugega kot bolj ali manj izgubljeni ljudje iščoč sami sebe. Pri njih ni prostora za duhove (pa čeprav naj bi Vanja v njih verjela), ker je upanje v višji smisel že zdavnaj pokopano in je vse, kar jim preostane, lovljenje rogov lastne usode. Rogovi lastne usode pa bodisi še niso zrasli ali pa so zelo izmuzljive narave. Tako zelo, da se nazadnje izkaže, da je se za roge primeš samo, če sam s seboj skleneš pakt/pogodbo. In ob tem moraš biti srečen. Pika.