A Ajda Smrekar je veliko več kot to dekle.

Prvo širšo televizijsko prepoznavnost si je ustvarila v telenoveli Televizije Slovenija Strasti, kjer je pustila svoj pečat z vlogo Nike. Na televiziji je pustila sled tudi v mladinski oddaji Razred zase. Pod režijo Branka Đurića - Đura je televizijske izkušnje nadaljevala v seriji Čista desetka (vloga Vesne). Hkrati pa je prav ona tista svetlolaska iz enega izmed oglasov za igre na srečo, ki "spala bi cel dan".
Bolj kot na televiziji je 28-letna igralka zadnje mesece dejavna na gledaliških odrih. Ob boku Sebastiana Cavazze je ena izmed nosilk že prej omenjene - in za nekaj tednov vnaprej razprodane - predstave Sedem let skomin. S stanovskimi kolegi Jurijem Drevenškom, Aljažem Jovanovićem, Marušo Majer, Matejem Pucem in Tino Vrbnjak v Mini teatru pripravlja gledališki prvenec režiserja in scenarista Nejca Gazvode (Izlet, Dvojina) Divjad.

Hkrati je ona tisto dekle, ki je v predstavi Sapramiška nadomestila Vesno Zornik, ko je ta odšla na porodniški dopust, in se vživela v vlogo Ive Kranjc (ko je prav tako odšla na porodniški dopust) v predstavi Komedija z ženskami. A to je le kratek izsek iz nabito polnega urnika mlade igralke.

Celoten pogovor z igralko si lahko preberete spodaj.

15 minut pred predstavo Sedem let skomin, ko pride naključni obiskovalec v Mestno gledališče ljubljansko, spozna, da je predstava razprodana. On se začne poigravati z mislijo, da si bo lahko šele novembra ogledal predstavo, kaj pa v tistem trenutku počne glavna igralka predstave?
Po navadi sem takrat že namazana, oblečena in ogreta. Zadnjih deset oz. petnajst minut mine v pričakovanju, da grem na oder. S soigralci smo zbrani za odrom, kjer se koncentriramo in počasi vstopamo v vlogo. Vedno preden stopim na oder, rečem Sebastianu v šali: "Zaljub' se vame, kot še n'kol'!" In mi vedno odgovori: "Bom. Se vidiva gor." In ko se vidva na odru, je super.

To je prva glavna vloga za vas …
Ja, prva po Akademiji.

Torej je le ena izmed vlog za vas?
Ne. To je prva vloga, ko sem prišla z Akademije z diplomo v rokah.

Kaj je spremenila diploma?
Diploma omogoča plačo (smeh). Samo to. Kar se mene tiče, pa nič. Do takrat imaš mentorje in kolege, potem publiko, kolege, prijatelje in kritike. Vsak projekt, ki ga delaš, prinese nove izkušnje. Kot mlad igralec moraš čim več delati. Čim več raznovrstnih stvari. Moraš spoznavati in raziskovati. Zdaj sem v fazi mlade igralke, ki je prišla z Akademije, zato sem pristaš dela (smeh).

Zanimivo, kako ste dobili svoje zadnje vloge. Zaradi nosečnosti Vesne Zornik vloga v Sapramiški, zaradi nosečnosti Ive Kranjc vlogo brigadirke Jenny Nägle v predstavi Komedija z ženskami pod taktirko režiserja Ivice Buljana. Verjamete v srečna naključja?
Seveda – moški kolegi so za to prikrajšani! Verjamem, da se stvari v življenju ujamejo in da je vse za nekaj dobro. Toda za omenjena primera, ne vem, ali je šlo za srečno naključje – Vesna in Iva sta najbrž tudi srečni, upam, da ne po naključju! (smeh) Nisem še čisto dojela, kaj se mi je zgodilo. Tudi od sreče je odvisno, da lahko kot mlad igralec danes delaš. Moraš pa biti tudi dober in predan. Predvsem pa moraš biti delaven. Vse te vrline se morajo združiti, da prideš do rezultata.
V predstavi Komedija z ženskami ste vskočili namesto Kranjčeve, in pozneje se je začela cela zgodba, da ste jo zamenjali. Vas ta oznaka moti?
Tudi če gre za vskok, moraš vlogo narediti in se ji posvetiti. Soočila sem se z velikim izzivom, glede na to, da je Iva velika igralka in velik del repertoarja v MGL-u, zato si ne bi mogla domišljati, da jo lahko zamenjam. To ni mala malica, da prideš tja kot študent in rečeš: "Živijo, zdaj bom pa jaz igrala namesto nje (smeh)."

Katere nasvete je delila z vami?
Klicala sem jo in ponudila mi je pomoč. Predvsem mi je povedala par dobrih odrskih 'fint'. Na primer, kako prišiti gumb, da ne šivaš, ampak daš občutek, da si ga dobro prišil. Za ta nasvet sem ji bila zelo hvaležna, ker s posnetka nisem mogla razbrati, kako ji uspe (smeh).

V predstavi Sedem let skomin je vašemu liku ime "Dekle". Kako pristopiti k vlogi, ki je tako široko zastavljena, hkrati pa je v očeh ljubiteljev filma tako specifično zasidrana – predvsem zaradi pečata, ki ga je pustila v njem Marilyn Monroe?
Nismo se ukvarjali z Marilyn Monroe. Hvala bogu (smeh). Kap bi me pobrala, če bi jo morala kopirati. Hkrati pa se mi to zdi tudi recept za polomijo. To je sicer staro besedilo: najprej so ga igrali na Broadwayu, šele nato je prišel film, v katerem je takšen pečat pustila Monroejeva. In če me kdo vpraša, kaj je to Sedem let skomin, samo odgovorim, da je to tisti film, v katerem se Marilyn dvigne krilo, in vsi vedo, zakaj gre. Ampak še vedno nihče ne pozna zgodbe (smeh).
Lotila sem se je korak za korakom. Počasi. Vedno rečem, da s srcem, ker verjamem v to. In kar se da iskreno. Ker to dekle je takšno. In prav je, da je takšno.

Zakaj gre vedno vse narobe, ko igralec želi posnemati nekoga, ki je že pred njim igral isto vlogo?
To ne bi bila moja vloga, bila bi njena. Jaz pa delam svoje vloge. V Sapramiški in Komediji z ženskami sem v vlogi vnesla velik del sebe, ker drugače nočem in tudi ne znam. To se mi zdi prava pot. Vloga je že narejena, naredi jo scenarist, ampak ti jo moraš poosebiti. Tudi v Komediji z ženskami nisem želela napraviti kopije Ivine vloge. Tu moram poudariti, da jo je naredila odlično, toda če bi jo samo kopirala, mi ne bi dala nikakršnega izziva za vživetje.

Konec meseca vas čaka precej izvirna vloga. Gre za vlogo, ki jo je v okviru svoje predstave spisal Nejc Gazvoda. Govor je o Divjadi. Za to predstavo je Gazvoda okoli sebe zbral celo generacijo mladih igralcev. Kako ste sami pristali v njej?
To se tudi jaz večkrat vprašam (smeh). Zelo sem vesela, da sem zraven. Okoli mene je pet mladih igralcev, za katere verjamem, da se bo o vsakem še veliko slišalo, ker to so res dobri mladi igralci. Zdi se mi fenomenalno, da je Nejc zbral takšno ekipo okoli sebe. Lepo je delati z njimi in imamo se super. Res pa je, da je usklajevanje urnikov pravi podvig, saj vsi delamo kot zmešani. Ampak to je postranska stvar, če pomislim, kako dobra ekipa ustvarja to predstavo.

Govori o generaciji osemdesetih, ki – kot pravi napovednik - bi počasi morala prevzemati družbeno pobudo, a je izgubljena bolj kot kadar koli prej in vsak nov korak v življenje odstira nove omejitve. Če aktualiziramo: menite, da bodo starejše generacije res tako zlahka popustile, da bo lahko ta generacija prevzela vajeti?
V življenju je tako, da naslednja generacija prej ali slej prevzame vajeti. Kako dolgo bo zdaj naša potrebovala, ne vem. Zdi se mi pomembno, da dela vsak svoje in da dela dobro. Ne glede na to, katera generacija. Toda v predstavi se srečamo z zgodbo mladih, starih med 25 in 30 leti. Gre za druščino prijateljev, med katerimi se vsak sooča s svojimi težavami – naj bo to partnerstvo, služba … Vsak ima svojo težavo, zaradi katere se počuti otopelega in ujetega v situaciji. Predstava govori bolj ali manj tudi o današnji družbi. Kakšna je samo težava, da se odseliš od staršev in da greš na svoje, ali da imaš svoj redni dohodek in da delaš stvari, ki jih želiš delati, kako občutiti, da ni prostora zate – ali na tem svetu ali v službi, ki jo opravljaš.

Koliko se lahko poistovetite z likom, ki ga boste predstavili v Divjadi?
Moji vlogi je ime Sara in se ukvarja s konfliktom, kako skrbeti za otroka, če še zase komaj skrbi. Noseča je. Sooča se s strahovi, ki se pojavljajo ob tem. Moj lik je v sedmem mesecu nosečnosti, in zaigrati takšno vlogo se mi zdi velika odgovornost, saj še nimam te izkušnje. Imam dve zelo dobri prijateljici, ki sta bili noseči in sta zdaj že rodili. Čez poletje smo bili skupaj na morju in sem ju opozorila, da ju bom ves čas opazovala, ker sta bili ravno v sedmem mesecu nosečnosti. Tako sta mi veliko povedali na to temo in razložili, kako hormoni skačejo (smeh) v sedmem mesecu, kar mi je pomagalo pri pripravi na vlogo. V predstavi imam sicer umetni trebuh, ki je moj in sem ga že posvojila. Zahtevam, da se z njim ravna kot s pravim otrokom (smeh).

Kakšni so največji strahovi, ki jih imate?
Vsi imamo strahove. O njih po navadi nočemo govoriti, ker so strahovi. Zakaj bi nekdo hotel razkriti svoje strahove? Zaenkrat se mi še ni treba bati, ampak imam jih – kaj če mi kdo vzame stvari, ki mi veliko pomenijo. Na primer delo je velik del mene.

Ste deloholik?
Ja, v bistvu sem. Ampak zato, ker delam to, kar mi je všeč. Ni mi težko.

Gledate na delo kot na konjiček?
Definitivno. Tako dobro se sliši: "Grem v službo." Ampak v bistvu ne grem v službo, grem v svoj drugi dom. Kar ne pomeni, da ni težko in naporno. En dan se počutiš polnega energije, drugi dan bi se najraje ugreznil v zemljo. Gre ti na jok. Samozavest trešči v tla. To se lahko spremeni iz minute v minuto. Iz vaje v vajo. Naporno je, kaj vse moraš prestati. Pustimo to, da delaš vlogo in jo raziskuješ. Sam s sabo se bojuješ, še posebej, če si perfekcionist in samokritik. In prav je, da si kritičen do svojega dela, ampak ne do te mere, da si samodestruktiven. Včasih smo takšni občutljivčki, da je kar groza (smeh).

Kako obvladujete svoje čustva? Kaj vas pomirja?
Klemen, moj partner, ki je tudi igralec, zaposlen v Drami. Pa ne zato, ker je igralec, ampak človek, kakršen je. Jaz sem ogenj, on je zemlja (smeh). Pomirja me druženje s prijatelji – imam jih veliko in vedno ni časa zanje, toda razumejo me, ko se moram včasih oddaljiti in me ni. Tudi ob kakšnih pomembnih priložnostih me ni zraven in je srce parajoče. Ko pa smo skupaj, se imamo super. Veliko mi pomeni tudi podpora družine. Razumejo, če se ne slišimo teden dni. Včasih ne morem niti dvigniti telefona, ampak me razumejo.

Kako je, če eden izmed partnerjev prihaja iz MGL-a in drugi iz Drame? Ali je to tako, kot če prvi navija za Barcelono in drugi za Real Madrid?
(Smeh.) Definitivno. Klemnov drugi dom je Drama, moj je MGL. Ampak to je super. Same pozitivne stvari. Imava pa vsak svoj teater, ki ga ne zamenjava za nič na svetu. Občutek pripadnosti je res močen, in to se mi zdi zelo pomembno. Vsak želi samo nek svoj prostor. Jaz želim delati nekje, kjer imam svoj kotiček in se dobro počutim. To je MGL.

S Klemenom se vračata na velike zaslone prihodnje leto. Zaigrala bosta v novem projektu režiserja Blaža Završnika, Pot v raj. Z njim ste že sodelovali, ko ste snemali študentski kratki film Nad mestom se dani, za katerega je prejel tudi nagrado vesna na filmskem festivalu v Portorožu lani.
Klemen in Blaž sta bila takrat tretji letnik, jaz drugi. Tokrat pa smo se združili po Akademiji. Blaž je predlagal, če bi delali ne 'low budget' ne 'no budget', ampak 'under budget' projekt (smeh). "Malo se bomo zadolžili, ampak tako je," je rekel (smeh). Predlagal je, da bi skupaj napisali scenarij. Najprej je bilo mišljeno, da bi posneli kratki film, nato se je ideja razvila v celovečerni film. Dobili smo producenta – produkcijo Sever in Sever -, kar je takoj obrnilo stvari za 360 stopinj.

14 dni sem preživela na majhni, lepi, čudoviti jadrnici za film. Naredil jo je Blažev oče. Ampak na njej smo bili štirje, kar je pomenilo, da je imel vsak več vlog. Snemali smo v robinzonskih zalivih. Nismo bili v marinah. Morali smo varčevati. Ko sem si odstranjevala ličila, sem morala varčevati z vodo. Doživeli smo toliko stvari, da ne vem, kakšen bo film, ampak mislim, da bo čudovit, ker je v njem vloženega toliko dela.

Kako je časovno potekalo snemanje?
Snemali smo ves čas. Če nismo snemali, smo jedli. Imeli smo morske slabosti. Doživeli smo vse živo. Ampak delali smo ves čas. Nikoli ne bom pozabila, da sem imela v rokah makarone – cel teden smo jih jedli, jaz sem bila najsrečnejši človek na svetu, fantje so že gledali križnih oči – in zajela sem prvo žlico, pa je rekel Blaž, da imamo dobro svetlobo za en kader. Samo stekli smo pripravljat scenografijo, ton ... Jadrnico je bilo treba postaviti v pravi položaj. Ampak, ko obračaš jadrnico na morju, jo boš prej ali slej obrnil proti Italijanom (smeh).

Kaj vas bolj privlači: delo za televizijo, film ali gledališče?
Okoliščine v naštetem so popolnoma drugačne. Rada imam teater. Zelo pa me fascinira film. Fascinira me, kako objektiv zajame zgodbo in gledalca vodi skozi njo, da jo razume in začuti na takšen način, kot so imeli režiser, scenarist in igralec v mislih. Zaenkrat sem še zelo odprta do vseh naštetih. Televizija je pa spet tretja zadeva. Drugače je. V nanizanki je kup besedila, vsem se mudi, optimalno hočeš narediti svoje delo v času, ki je na razpolago. Pri vseh teh stvareh pa vsaka minuta šteje. Vse je denar.

Kaj bi storili, če bi zadeli na Jackpotu?
To sem že razmišljala, ampak upam, da nikoli ne bom. Ker ne vem, kaj bi delal človek s toliko denarja, razen da bi ga razdelil. Ne vem, ali bi se kaj spremenilo. Res je, da mi ne bi bilo treba več delati, ampak kaj bi potem počela?!