"Smešno je, Marko sem v bistvu jaz," pove igralec o svoji vlogi v novem filmu scenarista in režiserja Gorana Vojnovića, ki prihaja v kina 3. oktobra. Študent Akademije za gledališče, radio, film in televizijo o svoji prvi večji filmski vlogi pripoveduje z iskrivim pogledom. "Vsi moji prijatelji so v meni: jaz ne bi doživel vseh situacij, ki sem jih, brez njih. Sploh ne bi mogel igrati v tem filmu, če ne bi doživel vsega z njimi. To je nekaj našega – skupnega," pripoveduje Krnetić.

Pravi, da nikoli ni bilo vprašanje, kaj bi bilo, če vloge v filmu ne bi dobil, saj mu je bila ta pisana na kožo. Snemanje pa je bilo zanj neke vrste dvojna nagrada: spoznal je igralce, ob likih katerih je odraščal. Prav tako pa je vse to delil s tremi naturščiki (Dino Hajderović, Jernej Kogovšek in Ivan Pašalić), ki so v film vnesli tisto pristno energijo. "Mah, mi smo se bolj zaje*** in družili, nismo se toliko učili, to je nek drug film," je dejal v smehu igralec.

Cel pogovor s Krnetićem si lahko preberete spodaj.

Beno, med vožnjo na intervju z avtobusom ljubljanskega potniškega prometa sem slišala precej zanimiv pogovor, ki je že skoraj preveč naključen, da bi bil resničen: dva srednješolca sta stala nekaj metrov stran od mene in fant je vprašal dekle, ali bi šla z njim v kino gledati Čefurji raus! …
Krnetić: (Smeh). A to se je res zgodilo? Izmišljujete si.

Ne, res se je zgodilo. Imam priče (smeh).
Krnetić: Hudo. To me pa veseli.

Ampak vprašanje, ki ga želim izpeljati iz tega, je malo drugačno: Kakšne filme ste izbirali vi sami, ko ste vabili dekleta na zmenke?
Krnetić: Uff … Moram pomisliti ... Jaz zelo veliko spremljam dogajanje v kinu in ga tudi zaradi študijskih namenov veliko obiskujem. Ko je določena priložnost, povabim. Nazadnje sem gledal v dvoje Življenje z Liberacejem.
Sicer pa zame ne velja, da bi dekle povabil na ogled prav določenega filma. Povabim, če je kakšen film, ki bi si ga rad ogledal, ampak ne samo dekleta, tudi prijatelje. Namreč zanimivo je, v kakšnem okolju gledaš film. Sam nimam pravila glede tega. Zelo velikokrat grem film gledati sam. Življenje z Liberacejem sem tako gledal dvakrat – še enkrat sam - predvsem zato, ker me je toliko zanimalo okoli njega.

Glede na to, da je to tudi vaše delovno okolje, kako drugače je spremljati film, kadar ga gledate z družbo? Lahko preklopite in ne razmišljate o delu v prostem času?
Krnetić: To je proces. Vse več se mi zdi, da hodim v kino ali gledališče, da bi se odprl temu, kar je pred mano. To je v bistvu tudi glavna naloga igralca: ostati oz. omogočiti samemu sebi, da si odprt. Ko grem s prijatelji v kino, si za nalogo zadam, da "gledam" film. Enostavno se skušam prepustiti trenutku tega doživetja.

Kako je gledati samega sebe na velikem platnu?
Krnetić: Ne moti me, če se gledam na platnu, ker se mi zdi, da se med študijem na akademiji tega navadiš. Vsaj jaz sem se. Nisem narcis, ampak ni mi grozno samega sebe videti. Ko sem gledal film, sem podoživljal situacije, ki so se dogajale na snemanju: točno vem, kdaj sem bil lačen, kdaj sem imel kakšne težave, kaj se je dogajalo. Včasih znam celo prepoznati, kateri poskus je pristal v filmu. Gre za refleksijo. Kar ni slaba stvar, saj se nekaj naučiš, ko vidiš samega sebe. Hkrati pa se želim postaviti v vlogo objektivnega gledalca, ki ne ve vsega, kar vem jaz. In vem, da je to nemogoče. Sam sem se skušal vživeti v vlogo, kot da prvič gledam film in da nisem jaz v njem, toda vsakič sem dobil zelo znane impulze. Nisem si tega želel, ampak ne trdim, da je to slabo.

Lahko navedete kakšen primer teh impulzov?
Krnetić: Ko smo snemali, nas je Goran malo varoval pred vplivi iz zunanjega okolja: igralec je tudi velikokrat občutljiv na njih in sploh, ko si mlad, se mi zdi, da nimaš občutka za razlikovanje med tem, kaj delaš in kaj misliš, da delaš in kaj je dejanska podoba tega. Zato se nismo velikokrat gledali med samim snemanjem. Jaz sem si želel, da bi se večkrat videl, ker sem takšen tip človeka, da vizualno hitro dojamem stvari, in mislim, da mi lahko to pomaga pri razvoju. A pri tem ne namigujem, da je Goran opravljal slabo delo, ker ga je izpeljal izvrstno. Res pa je tudi, da je drugače, ko vidiš sebe v končnem produktu ali v fazi dela.

Polona Juh, Jernej Šugman, Peter Musevski, Mustafa Nadarević, Violeta Tomić, Valter Dragan, Moamer Kasumović ... Kako ste gledali na starejše igralce, ki so se pojavili skupaj z vami v filmu? Kaj ste se naučili od njih?
Krnetić: To je bilo zame največja nagrada. Jaz sem rasel ob filmih. Moj oče bo danes še stotič pogledal kakšen film produkcije, ki je nastala v času nekdanje Jugoslavije. To so igralci, o katerih se mi v "kvartu" na ulici pogovarjamo z imeni njihovih likov. S seboj nosiš široka polja asociacij in potem se takšen človek usede nasproti tebe in ne veš, kako bi sedel in kako bi se obnašal. Ko je Polona Juh prvič prišla na vajo, jaz nisem vedel, kako naj sedim (smeh). Hkrati velikokrat pride do malih razočaranj, ker ti vidiš tega človeka kot ikono, simbol. Čeprav je lahko genialen človek in se dobro razumeš z njim, razočara sama resnica, in ne človek.
Drugače pa je delo z velikimi igralci samo vpijanje znanja: lahko se z nekom pogovarjaš tudi malo drugače. Hkrati pa so tudi pogovori, ki se ne vežejo igre in potekajo med čakanjem na snemanju. To so najboljše možne priložnosti za "izpraševanje". A zgodilo se mi je, ko sem prišel v takšno situacijo, da sem zablokiral, saj me je toliko stvari zanimalo, da nisem vedel, kaj naj vprašam (smeh). To so zame bili dragoceni trenutki snemanja.

Kdo poleg Polone Juh je še na vas pustil velik vtis?
Krnetić: To so vsi veliki igralci: Jernej Šugman, Polona Juh, Pero Musevski … Oni so vsi carski igralci. V njem se je pojavila tudi Vesna Trivalić, ki je po dolgem času spet igrala v filmu. In ona je Vesna Trivalić – ženska, ki v Ranah igra novinarko. Ali veste, kakšen kultni status imajo Rane?! Jaz, ko sem začel govoriti na snemanju o Ranah, mi je rekla, da ji ni nihče omenil tega filma zadnjih deset let. Malo se mi je zdelo nenavadno. Včasih si ne želim, se mi to dogaja, ker je včasih pretresljivo, hkrati pa je genialno. To je največja nagrada, ki jo lahko dobiš. Ravno med enim izmed zadnjih ogledov sem se začel zavedati: jaz sem v istem kadru z Mustafo Nadarevićem in Emirjem Hadžihafizbegovićem.

Zakaj so Rane pustile takšen pečat na vas?
Krnetić: S tem vprašanjem se je vredno ukvarjati, mislim, da bi se o tem dalo napisati knjigo, ali pa vsaj knjigico. Mislim, da je Goran o tem napisal roman. (smeh)

Ko ste prej opisovali svoje doživetje ob starejših igralcih v filmu, ste izpadli, kot da bi največji oboževalec prišel med svojo oboževano srenjo.
Krnetić: Ja, saj tako je bilo pri tem filmu. Jaz sem rastel v takšnem okolju, kakršno je predstavljeno v filmu. To je "kvart" – tam vidiš določene stvari. Ne trdim, da je to geto ali kaj podobnega. Jaz prihajam iz Most. Na osnovni šoli, ki sem jo obiskoval, je bilo v mojem razredu sedem Slovencev izmed 27 učencev. To je določeno okolje, ki zahteva način komunikacije, zaradi katerih si vajen drugačnih stvari. Ko sem prišel na gimnazijo, mi je bilo nenavadno. Ko sem prišel na akademijo, sem se počutil, kot da bi bil v drugem prostoru in času. Saj se prilagajaš ves čas - in sam zase mislim, da nisem klasičen 'čefur' -, ampak to nima stika z okoljem, kjer si odraščal. Največja nagrada pride, ko se vrneš v "kvart". Tega sem vesel: da se lahko konstantno vračam tja in da predstavljam sporočilo neke generacije ljudi. To me žene naprej in veseli. Že ko govorim o tem, se začnem tresti!

Vaši soigralci v filmu so prejeli pred dnevi vesno za najboljšo stransko vlogo. Koliko ste se pa naučili od njih?
Krnetić: Mah, mi smo se bolj zaje*** in družili, nismo se toliko učili, to je neki drug film … (smeh)

Zakaj ste se odločili za študij igre? OK; omenili ste, da je oče filmofil …
Krnetić: Oče in mama nista imela nič pri tem (smeh). Čeprav zdaj, ko odraščam, vedno bolj vidim to njuno vlogo pri tem. Oče je res ekstravertiran. Radi ga imajo v družbi, ni pa nastopač. Hkrati je pa mama ves čas skrbela za moj drug pogled na svet, recimo: ves čas odraščanja mi je brala pravljice. Pri nas v Mostah moji družbi mame niso brale pravljic. Vedno pa moja mama rada poudari, da ko je bila mlada, je rada pisala in recitirala. To nima neposredne zveze z mojo odločitvijo, toda ko gledam malo nazaj, se mi zdi zanimivo.
Drugače pa igra, zakaj? Že v osnovni šoli sem imel profesorico angleščine, ki me je spodbujala k igri. Na določeni točki sem že dobil odpor do nje, ampak profesorici sem noro hvaležen, da je sprožila v meni to željo. Ko sem šel na akademijo, nikoli nisem bil v položaju, da bi se vprašal: "Kaj bom v življenju?" Tudi nikoli si nisem rekel: "Zdaj pa bom igralec." Ves čas se mi je zdelo, da me zanimajo določene stvari in da sem določen tip človeka in da sem v pravi smeri. Zdelo se mi je, da mi bo študij igre pomagal pri razvoju drugih polj, saj me zanima veliko različnih stvari. Hočem biti slišan – to se sliši patetično (smeh). Če se drugače izrazim: všeč mi je, ko mi nekdo da priložnost, da sem slišan.

Kakšno vlogo ima potem pisanje v vašem življenju? Neke vrste izpušni ventil?
Krnetić: Veliko stvari doživljam, vidim in to v meni spodbuja različne impulze, ki jih moram izraziti na različen način. Ne morem vsega zapakirati v isti paket. Včasih so to bolj literarna razmišljanja. Na odru pa pride do izraza nekaj drugega. Čutim določene stvari. Nekaj hočem narediti, o tem razmišljam in si zapišem. Velikokrat pa imam praktično težavo, da pozabljam, in ker tega nočem, zapišem stvar. Imam poln kovček nedokončanih stvari, za katere ne vem, če jih bom sploh kdaj dokončal.

Kot Eminem v 8 milj (smeh). Ko ste že pri rapu – ga samo poslušate ali tudi sami rapate? Kaj je tako vabljivega na njem?
Krnetić: Tudi glasba je ena od polj, ki me zanimajo kot izrazno sredstvo, zagotovo. Rap pa je tudi ena izmed glasb, s katero sem rasel in najbrž edina zvrst, s katero sem rasel hoteno. Vabljivo pri njem pa je denar, ženske, bleščeč nakit in velike količine drog. Seveda!

Ko se boste enkrat usedli za mizo s svojimi zapiski: kaj bo nastalo? Proza, poezija, scenarij?
Krnetić: Upam, da nekoč vse troje. Ampak pri tem nočem izpasti, kot pravi angleški pregovor: Nekdo, ki je dober v vseh stvareh, je mojster v ničemer. Ne govorim o tem. Ko bi hotel narediti nekaj, želim, da je "statement". Ker danes se dogaja, da je preveč enkratnih izdelkov. Na primer pri raperjih: izdajajo samo 'mixtape'. To je nekaj, za čimer ti ni treba toliko stati. Namečeš nekaj komadov vanje in poslušalec bo iz njega vzel tri, od naslednjega tri in dobil bo seznam skladb na svojem iPodu. Dobro, tudi 'mixtape' ti ponuja priložnost, da te slišijo. A v ZDA je to čisto drugače.
Jaz želim stati za nečim, kar bom naredil, in hočem, da nekaj pomeni. Hočem LP-album z dodelano konceptualno zasnovo. Vse. Ne pa nekaj samo zato, ker imaš možnost, da narediš oz. ti to omogoča splet. Da, splet ti omogoča, da te slišijo, ti pa moraš sam sebi omogočiti dostojanstvo, da stojiš za nečim in ne, da rečeš: "Saj je samo 'mixtape'." Ta miselnost mi gre na živce. Zato bi rad, da bo nekaj, kar bo prišlo ven, dodelano.

Koliko močno ste si želeli vlogo Marka v filmu?
Krnetić: Smešno je, Marko sem v bistvu jaz. To se da interpretirati na več načinov. Že ko sem bral knjigo, sem si rekel: "F***, kako mi je podoben." Presunljivo podoben. Imava določen način doživljanja okolja okoli sebe, glede na to, iz katerega okolja sama izvirava. Marko je 'čefur'. Ampak ko rečeš 'čefur', najprej pomisliš na lik Acota. 'Čefur' je Aco, ki bo pref**** človeka. Tu ni nič napačnega, ampak v knjigi so določeni arhetipi.
Marko se mi je zdel že v knjigi zelo podoben. V meni je bila vloga močno zasidrana. Podobno je bilo takrat, ko sem šel na sprejemne izpite. Nikamor drugam se nisem vpisal. Nisem bil noro živčen. Pripravil sem se, opravil in šel. Pa ne govorim, da sem samozavesten manijak, ampak preprosto je bilo v meni in moral sem opraviti to stvar. Enako je bilo z Markom: toliko sem se počutil, da je del mene in je bil. Hkrati pa sem si zelo želel igrati v filmu in se mi je zdelo zanimivo, saj je to nekaj, kar nosim v sebi in lahko veliko govorim o tem, ampak se šolam za igralca. Ta 'crossover' me je pri tem pritegnil: dodatna priložnost, ki jo lahko ponudim, kar drug ne more. Nič slabega, ampak tako je.

Ste kdaj pomislili, da vam ne bo uspelo?
Krnetić: Med avdicijo v drugem krogu se mi je zdelo, da sem bil katastrofalen. Še precej študijskih obveznosti sem imel. Takrat me je zadelo: "Šit, mogoče pa se to ne bo zgodilo." Malo me je pretreslo takrat. Potem pa so me poklicali v tretji krog (smeh).

Če vas ne bi sprejeli na sprejemnih izpitih, bi se ukvarjali z igralstvom kljub temu?
Krnetić: Težko rečem, kaj bi počel. Zdaj tudi drugače gledam na tisto obdobje. Nisem o tem nikoli razmišljal. Nekako je bilo v meni in sem šel s tem naprej. Nekaj bi že počel. Mogoče bi moral narediti neko refleksijo.

Koliko pa bi vas prizadelo, če vas ne bi sprejeli?
Krnetić: Najbrž bi me potrlo. Zdaj med pogovorom izpadam kot blazni ego manijak, ki ve, kaj hoče in kam gre. Potem pa se zgodi, da te nekdo spravi na trezna tla in ti ne omogoči uresničitve zastavljenega cilja. Seveda te to pretrese.
Veliko ljudi mojih let, ki jih poznam, ima določene ambicije, ampak jim ljudje ne omogočajo vstopa v polja, kjer jih lahko uresničijo. To so hudi pretresi. Ni nenavadno, da vsi hočejo iz države, ker priložnost vidijo zunaj. Ljudje ves čas govorijo, da želijo oditi v tujino: najprej študij Erazmus in nato služba. Vsi hočejo čim prej od tu. To je grozno.
Jaz imam mogoče to srečo, da delam v takšnem okolju, da mi je jezik prepreka. Jaz bi zelo rad igral v regijskem filmu in čim več snemal - vse me zanima -, ampak na prvo žogo se ne morem vpisati na neko šolo v Nemčijo in pričakovati, da me bodo enako obravnavali, kot me doma. Saj bi me čez čas, ker bi se toliko bolj trudil. Ampak kot igralec – hočeš, nočeš – imaš oviro jezika. Tudi tega se lahko naučiš: poglejte Marka Mandića. On je carski. Govorim, kako je na prvo žogo. Seveda je drugače za nekoga, ki študira medicino, fiziko, kemijo ... Jezik je samo določen vmesnik, razmišljanje pa je to, kar delaš.
Če se navežem nazaj: če me ne bi sprejeli, bi doživel grozen pretres. Toda velikokrat vstopam v takšne situacije, kjer ga doživljam. Zato tudi drugače gledam na stvari, kot sem včasih. Velikokrat je grozno in postanem malodušen.

Ste takšen tip človeka, da se vdate v usodo?
Krnetić: Ne bi se rad vdal, ampak včasih se ti to javlja kot neka grožnja. Težko prenašam malodušje: nekaj bi naredil, toda težko sproduciram. To je grozno, da sam sebi preprečiš komunikacijo. Na to pa vpliva veliko dejavnikov iz okolja in s tem se moraš znati spopasti.

Klasično vprašanje: mislite, da boste s to vlogo Marka kaj zaznamovani, da boste lahko igrali samo še določene tipe vlog? Če razumete, kaj želim vprašati.
Krnetić: Ja, če bom igral 'čefurje' (smeh). To so te slovenske fore ovijanja zaznamovanih besed v rokavice (smeh). Hecam se. Veliko me to sprašujejo. In vem, da se to velikokrat zgodi. Mene pa res toliko stvari zanima, da se tega ne bojim. Vem, da bo do tega prišlo v določenih situacijah.

To je lahko tudi prednost.
Krnetić: Vsekakor je, ampak se mora ta človek, ki bi te rad angažiral, zavedati te prednosti. Da bi igral kar enega 'čefurja', me ne zanima.

Če bi dobili ponudbo iz Hollywooda, toda vloga čefurja, ki bi bila nesramno slaba, bi jo sprejeli, če bi ob tem prišla zajetna vsota denarja?
Krnetić: Odvisno.

Koliko ste načelni in koliko vam pomeni denar?
Krnetić: To so stvari, ki so odvisne od situacije. Veliko lahko govorim o izkoriščanju v groznem svetu neoliberalizma in kapitalizma. V končni fazi pa si nekdo, ki vstopa v ta svet in mora preživeti v njem ter delati z njim. Mene moti, da ljudje ves čas samo kritizirajo in tega ne povzemajo za določeno resnico, ki je prisotna, s katero je treba znati upravljati. Jaz ne izključujem možnosti, da ne bi sprejel takšne vloge. Ne trdim pa tudi, da bi letel za njo in se slinil okoli ne vem česa. Res je odvisno od situacije in kaj bi v tistem trenutku sam hotel. Tudi, ko nekaj postavijo pred tebe, pogledaš, v kakšen kontekst je vpeto in kaj se da iz tega narediti. Ni vse samo črno-belo. Nočem si zapirati možnosti v nobenem trenutku.

Koliko ste zaslužili za Čefurji raus!?
Krnetić: To se kar tako vpraša?

(Smeh) Saj me ne zanima točen bruto znesek na računu.
Krnetić: Zame je bila presenetljiva vsota. Jaz nisem bil vajen takšnih vsot. Že ko sem prvič delal v gledališču, sem si mislil: "F***, tebi nekdo plača za nekaj, kar ti je čisto hudo." Malo te je sram. Misliš, da ni prav. Toda je: ti delaš nekaj, kar ljubiš, in za to te še nekdo plača.

Kaj vam pomeni več: denar na računu ali izkušnje, ki ste jih pridobili?
Krnetić: Jaz bi to zastonj delal. Ne razumite me narobe, ampak, a veste, kakšna priložnost je bila to?! Ko smo začeli snemati, sem ravno končal drugi letnik in seveda bi delal zastonj. Ko sem videl tisto cifro, je bilo noro. Če bi mi takrat plačali samo kosilo, bi bil zadovoljen (smeh). S časom se seveda tudi spreminja moj pogled na to.

Ko pridete v Moste, ali kaj drugače gledajo na vas?
Krnetić: Ponosni so. Jaz sem vesel, ker je tu tudi veliko starejših ljudi, ki so bili 'zaje****' modeli, ko si bil majhen in si od njih dobival 'šamarčine'. Neke vrste sekundarna socializacija. Potem pa so mi ti ljudje dali roko in me trepljali po ramenih. Njihovi obrazi so veseli, saj vidijo film kot nekaj, kar je tudi njihovo. To je zame carsko. Vsi moji prijatelji so v meni: jaz ne bi doživel vseh situacij, ki sem jih, brez njih. Sploh ne bi mogel igrati v tem filmu, če ne bi doživel vsega z njimi. To je nekaj našega – skupnega. Samo, da je zdaj na filmu in so drugi obrazi. To je ta mit – kar je v nas. Shout out to* Amir Mahmutović!

Shout out to* = pozdrav