Mojmir Lasan se je v ljubljanskem baletnem ansamblu z izjemnimi tehničnimi in umetniškimi sposobnostmi hitro razvil od zborovskega plesalca do baletnega solista in prvaka ljubljanskega Baleta.

Lasan se je v Ljubljani rodil 26. julija 1945. Diplomiral je na Srednji baletni šoli v Ljubljani in se izpopolnjeval v Mednarodnem plesnem centru v Cannesu. Med letoma 1964 in 1992 je bil član ljubljanskega Baleta, pogosto pa je gostoval tudi na Reki in v Celovcu.

Njegov opus obsega okrog 50 večinoma velikih vlog, med njimi vloge Favna v Favnovem popoldnevu, Princa v Labodjem jezeru, Trnuljčici in Pepelki, naslovna vloga v Volku in Spartaku, glavne vloge v baletih Undine, Giselle, Vrag na vasi, Čudežni mandarin, Pepelka, Hrestač, Lepotica in zver, Šeherezada, Romeo in Julija, Carmen in druge.

Bil je odličen tako v klasičnih vlogah princev in plemenitih baletnih plesalcev kot v karakternem podajanju različnih značajev. Svoje izjemne naravne sposobnosti je razvijal in na najboljši način izrabljal svoje veliko tehnično znanje za dosego najvišjih umetniških učinkov.

Vtisnil je neizbrisen pečat ljubljanskemu baletnemu ansamblu, z nadpovprečno ravnijo pa predstavljal slovensko baletno kulturo tudi na tujem. Večina kritikov doma in na tujem se je navdušeno izražala o njegovem mojstrstvu.

Leta 1983 je Mojmir Lasan prejel nagrado Prešernovega sklada, nato leta 1989 še veliko Prešernovo nagrado, leta 1999 častni znak svobode Republike Slovenije, leta 2016 pa nagrado za življenjsko delo, poimenovano po balerini Lydii Wisiakovi. "Mojmirja Lasana lahko brez vseh pomislekov štejemo za največjega in najkakovostnejšega slovenskega plesalca povojnega obdobja," so takrat zapisali v Društvu baletnih umetnikov Slovenije.

Lasan je ostal ves čas zvest ljubljanskemu ansamblu, gostoval pa je tudi po svetu. "Vsi gostujoči koreografi v Ljubljani so si ga želeli v svojih postavitvah in so mu namenjali najodgovornejše naloge, saj je s svojim znanjem pogosto dopolnjeval njihove koreografske zamisli. S svojim delom je bil zgled mlajšim kolegom, kot partner je bil zanesljiv spremljevalec svojih soplesalk, bil pa je tudi vedno nesebično pripravljen pomagati vsakemu članu baletnega ansambla. S svojim velikim znanjem in umetniško zrelostjo je pustil velik pečat v ljubljanskem baletnem ansamblu in s tem v slovenski baletni umetnosti," je v poklonu takrat še zapisalo stanovsko društvo.